Pogosta vprašanja o Linuxu z odgovori <author>David Merrill <tt>david@lupercalia.net</tt>, Robert Kiesling, <tt>rkiesling@mainmatter.com</tt> <date>v2.0, 25. april 2002 <abstract> To je slovenski prevod seznama najpogostejših vprašanj o Linuxu, prostem, s standardom POSIX združljivem jedru operacijskega sistema, ki teče v mnogih sodobnih računalniških sistemih. </abstract> <toc> <sect>Uvod in splošni podatki <sect1>Kaj je Linux?<label id="what_linux"> <p> Linux je jedro operacijskega sistema, podobno slavnemu operacijskemu sistemu UNIX podjetja AT&T Bell Labs in tudi vede se podobno. Ima vse lastnosti sodobnega, zrelega operacijskega sistema: pravo večopravilnost, navidezni pomnilnik, delitev programskih knjižnic, nalaganje na zahtevo, deljene izvedljive programe vrste copy-on-write, pravilno upravljanje pomnilnika, naložljive module za gonilnike naprav, grafične izravnalnike in omrežno podporo TCP/IP. <p> Večina pa se z izrazom ,,Linux`` sklicuje na zbirko jedra operacijskega sistema, sistemsko programje in uporabniške programe, zato bomo izraz ,,Linux`` v tem spisu uporabljali tudi v tem kontekstu. <p> Linus Torvalds in ohlapno povezana skupina prostovoljcev, hekerjev iz celotnega interneta, so napisali (in še pišejo) Linux iz nič. <p> Jedro Linuxa se razširja pod pogoji licence GNU General Public Licence. (Glej razdelek <ref id="free_sw" name="Kaj pomeni licenca odprte kode Linuxa?">) <p> Imamo tudi zgodovinski arhiv vseh različic jedra Linuxa, dostopen na <url url="http://ps.cus.umist.ac.uk/~rhw/kernel.versions.html">. <p> Glej tudi članka o <htmlurl name="jedru Linuxa" url="http://www.wikipedia.com/wiki.phtml?title=Linux+kernel"> in <htmlurl name="operacijskem sistemu Linux" url="http://www.wikipedia.com/wiki.phtml?title=Linux+operating system"> v spletni enciklopediji Wikipedia. <sect1>Katere platforme podpira Linux? <p> Linux je bil prvotno napisan za osebne računalnike PC in je za svoje potrebe uporabljal strojne posebnosti procesorske družine 80386. Družina 80386 obsega 80486 in vse čipe Pentium. Vendar pa poznamo dandanes številne prenose Linuxa na druge arhitekture strojev. (Glej razdelek <ref id="WHAT-PORTS-TO-OTHER-PROCESSORS-ARE-THERE" name="Prenos na druge procesorje">.) <p> Imamo tudi posebne distribucije Linuxa za prenosnike in ročne računalnike. Podjetje Transmeta, <url url="http://www.transmeta.com/">, je izdalo specifikacijo programskega vmesnika in zbirko za razvijalce za svoj mikroprocesor Crusoe Smart. Podatke o distribuciji Linuxa za Compaq iPAQ najdete na <url url="http://www.handhelds.org/">. <p> Če želite še več podatkov o tem, si oglejte spis Linux INFO-SHEET, odgovore na vprašanja najdete v <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">, <ref id="DOES-LINUX-RUN-ON-MY-COMPUTER" name="Katera strojna oprema je podprta?"> in <ref id="WHAT-PORTS-TO-OTHER-PROCESSORS-ARE-THERE" name="Prenos na druge procesorje">. <sect1>Kako delujejo različice Linuxa? <p> V vsakem trenutku je na voljo več ,,stabilnih`` različic Linuxa in ena ,,razvojna`` različica. Za razliko od lastniškega programja so starejše stabilne različice še naprej podprte toliko časa, dokler je kaj zanimanja zanje, zato je na voljo več stabilnih različic. <p> Številčenje različic Linuxa sledi uveljavljeni tradiciji. Vsaka različica ima tri številke, tj. X.Y.Z. Številka "X" se poveča le, kadar se zgodi zares pomembna sprememba, taka, ki povzroči, da programje, pisano za eno različico, ne teče več pravilno na drugi. To se dogaja zelo redko -- v vsej zgodovini Linuxa se je zgodilo natanko enkrat. <p> Številka "Y" pove, v kateri razvojni ,,seriji`` ste. Stabilno jedro bo na tem mestu imelo vedno sodo številko, razvojno jedro pa vedno liho. <p> Številka "Z" določa natančno različico jedra in se povečuje ob vsaki izdaji. <p> Trenutna stabilna serija je 2.4.x, trenutna razvojna serija pa 2.5.x. Vendar marsikdo še vedno poganja jedra 2.2.x in celo 2.0.x, zato se hrošči odpravljajo tudi v teh. Razvojna serija je koda, s katero se razvijalci Linuxa dejavno ukvarjajo in je vedno na voljo za vpogled javnosti, preskušanje in celo uporabo, čeprav uporaba v produkciji ni priporočena! To je del metode ,,razvoja odprte kode``. <p> Prej ali slej bo razvojna serija 2.5.x ,,poškropljena s svetimi pingvinjimi izločki`` in bo postala jedro 2.6.0 in nastala bo nova serija stabilnih različic, steklo pa bo delo na razvojni seriji 2.7.x. Ali, če se zgodijo zares velike spremembe, lahko namesto tega postane 3.0.0, začne pa se razvojna serija 3.1.x. <sect1>Kje naj začnem? <p> Če ste novinec v Linuxu, bi morali začeti tako, da kupite ali prenesete splošno namensko distribucijo Linuxa. Distribucija je popoln operacijski sistem, skupaj z jedrom Linux in vsemi pripomočki in programjem, ki ga boste morda potrebovali, pripravljenim za namestitev in uporabo. Številne distribucije obsegajo na tisoče programskih paketov, skupaj z namizji, prijaznimi do uporabnika, pisarniškimi zbirkami in igrami. <p> Poznamo nekaj glavnih distribucij Linuxa, in verjetno bo najbolje, da kot začetnik uporabljate eno od njih. Za podatke o njih in o tem, kako se namestijo, si oglejte Distributions-HOWTO iz Dokumentacijskega projekta za Linux. Seznam distribucij se vsak teden osvežuje tudi na <url url="http://lwn.net/">. <p> Preden izberete, katero distribucijo bi radi preskusili, si pazljivo preberite opise teh distribucij in jih primerjajte s svojimi potrebami. Vsaka distribucija je prirejena določeni vrsti uporabnika. Nekatere so optimalizirane, da delujejo kot strežniki, nekatere so optimalizirane za igranje, nekatere pa so optimalizirane za namizno in pisarniško rabo. <p> Nekaj distribucij se šteje kot izjemna izbira za nove uporabnike: <itemize> <item>Distribucija Red Hat je še posebej dobra za strežnike, <item>Mandrake je izvrstna kot namizni sistem, <item>SuSE je prav tako izvrstna kot namizni sistem. </itemize> <p> Imamo še veliko drugih distribucij, ki niso razširjane tako globalno, temveč zadoščajo za posebne krajevne in nacionalne potrebe. Mnoge od njih so arhivirane na <url url="ftp://ftp.tux.org/">. <sect1>Kje dobiti distribucijo? <p> Če lahko, prosim, sežite v žep in si kupite svoj izvod distribucije. Distribucije Linuxa so silno poceni -- navadno stanejo okoli 30 USD za popoln sistem in nekje od 70 USD do 150 USD za večji sistem z več strežniškega programja ali razvojnih orodij. Celo ,,osnovni`` sistem po 30 USD ima za tisoče dolarjev lastniških orodij in je neprecenljiv. Distributerji vložijo prenekateri vaš dolar v nadaljnji razvoj in večina od njih finančno podpira zunanje projekte odprte kode. <p> Komercialne distribucije so na voljo poleg knjig in v trgovinah z elektroniko, lahko pa jih naročite tudi prek njihovih spletnih strani. <p> Če uporabljate Debian GNU/Linux, ki je neprofitni projekt prostovoljcev, jim lahko denar darujete neposredno. <p> Nekaj spletnih strani zelo poceni prodaja plošče CD z Linuxom. Oglejte si <url url="http://www.cheapbytes.com/">. <p> Vsaka distribucija ponuja prenos z njihove spletne strani. To je zahteva licenčnih pogojev programja, zato lahko dobite izvod tudi, če si ne morete privoščiti svoje distribucije. Nekateri kompromisno plačajo, denimo, vsako glavno različico (kot je 6.0), prek interneta pa prenesejo vmesne različice s popravki (kot sta 6.1 in 6.2). <p> Arhivi mnogih distribucij so tudi dostopni na zvezi: <tt>ftp://ftp.tux.org</tt> in <url url="http://planetmirror.com/pub/linux">. <p> Nekateri izdelovalci strojne opreme zdaj dostavljajo sisteme z vnaprej nameščenim Linuxom. Vendar pa včasih otežkočajo to, da bi jih kupili -- Linux ponujajo le na nekaj sistemih, ki so strežniški stroji, ali pa zahtevajo, da na njihovih spletnih straneh obiščete poseben razdelek ,,Linux``. <p> V Sloveniji sta distributerja Linuxa podjetji Agenda iz Maribora, <url url="http://www.agenda.si/">, in Euroteh iz Grosuplja, <url url="http://www.euroteh.si/">. <sect1>Kako namestiti Linux? <p> Ko boste dobili distribucijo, bo ta imela navodila za namestitev. Vsaka distribucija ima svoj namestitveni program. <p> Zelo podroben namestitveni vodnik je objavljen na naslovu <url url="http://heather.cs.ucdavis.edu/~matloff/linux.html">. <p> Nekatere distribucije (npr. Debian GNU/Linux) je mogoče namestiti prek anonimnega FTP z različnih arhivnih mest za Linux, a če nimate kabelskega ali kakega drugega širokopasovnega dostopa do interneta, to zaradi velikosti distribucije ni praktično. <p> Članki v novičarskih skupinah Usenet se skupaj s pogostimi vprašanji (angl. Frequently Asked Questions, FAQ) arhivirajo na <url url="http://groups.google.com/">. Preiščite <tt>comp.os.linux.*</tt>, <tt>alt.uu.comp.os.linux.*</tt> ali kar je že primerno, da dobite članke iz novičarskih skupin o Linuxu (glej tudi <ref id="WHAT-NEWSGROUPS" name="Katere novičarske skupine o Linuxu so na voljo?">. <sect1>Kakšno programje podpira Linux?<label id="WHAT-SOFTWARE-DOES-LINUX-SUPPORT"> <p> Linux podpira vse standardne pripomočke odprte kode, kot je prevajalnik GCC, urejevalnik (X)Emacs, grafično okolje X Window System, vse standardne pripomočke Unixa, omrežni protokol TCP/IP (tudi SLIP in PPP) in na stotine programov, ki so jih zanj prevedli ali prenesli od drugod. <p> Na voljo je posnemanje okolja DOS, imenovano DOSEMU. Zadnja stabilna različica je 0.98.3. Arhivi za FTP so na <url url="ftp://ftp.dosemu.org/dosemu/">. Spletna stran je <url url="http://www.dosemu.org/">. <p> Posnemovalnik lahko poganja operacijski sistem DOS in nekatere (a ne vseh) aplikacije za DOS. V datoteki <tt>README</tt> si preberite, katero različico programa dosemu morate dobiti. Glej tudi datoteko <tt>DOSEMU-HOWTO</tt> (trenutno je rahlo zastarela in ne pokriva zadnje različice programa) v imeniku <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/">. <p> Veliko dela so razvijalci vložili tudi v posnemovalnik programov, ki tečejo v Microsoft Windows. (Glej razdelek <ref id="ms_windows" name="Ali lahko v Linuxu poganjam programe za Microsoft Windows?">.) <p> Med prevajanjem jedra lahko vključite posnemovalno kodo iBCS2 (Intel Binary Compatibility Standard) za izvedljive datoteke vrste SVR4 ELF in SVR3.2 COFF. Glej informacije na naslovu <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/BETA/ibcs2/README">. Podrobnejši podatki v INFO-SHEET. <p> Nekatera podjetja imajo na voljo komercialno programje. Dostopnost teh programov pogosto objavljajo na <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">, pobrskajte po arhivih. (Glej razdelek <ref id="ARE-THE-NEWSGROUPS-ARCHIVED-ANYWHERE" name="Ali se novičarske skupine kje arhivirajo?">.) <sect1>Kako najti določen program?<label id="PORTED-COMPILED-WRITTEN-XXX"> <p> Najprej si oglejte zemljevid programja za Linux na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/linux-software-map/"> in na drugih mestih za FTP. Spletni iskalnik je dostopen na <url url="http://www.boutell.com/lsm/">. <p> Poglejte tudi na spletno stran <htmlurl name="Freshmeat" url="http://www.freshmeat.net/">, kjer so mnoge nove napovedi prostega programja objavljene najprej. Freshmeat je pravzaprav seznam strani, ki nenehno osvežuje obvestila o novem programju in nadgradnjah za Linux in vzdržuje seznam obvestil in spletnih povezav. <p> Na mestih za FTP ( <ref id="linux_by_ftp" name=",,Kako dobim stvari za Linux po FTP?``">) je pogosto shranjen trenutni seznam vseh datotek v datoteki <tt>ls-lR</tt> ali <tt>INDEX</tt>, po katerih lahko iščete z ukazom <tt>grep</tt> ali v urejevalniku besedil. Seznami vsebine imenikov so lahko tudi zelo dolgi, kar otežkoča hitro iskanje po njih. <p> Poglejte tudi na zemljevid projektov za Linux na <url url="ftp://ftp.ix.de/pub/ix/Linux/docs/Projects-Map.gz">. <p> Na naslovu <url url="http://lfw.linuxhq.com/"> je iskalnik po mestih FTP za Linux. <p> Če po svetovnem spletu iščete besedico ,,Linux``, boste dobili številne povezave. (<ref id="WORLD-WIDE-WEB-FOR-LINUX-STUFF" name="Kje v svetovnem spletu najdem zadeve za Linux?">) <p> Če ne najdete ničesar, lahko sami prenesete in prevedete izvirno kodo programa. Glej <ref name="Kako prenesem XXX v Linux?" id="PORT-XXX-TO-LINUX">. Če gre za večji paket, ki zahteva nekaj prilagajanja, pošljite sporočilo na <tt>comp.os.linux.development.apps</tt>. Zaradi priljubljenosti Linuxa je to sicer zelo malo verjetno. Večina programja, ki je na voljo v drugih sistemih UNIX, je prenesena tudi v Linux. <p> Če prevajate precejšen program, ga, prosim, pošljite na eno ali več mest za FTP in obvestite bralce <tt>comp.os.linux.announce</tt> (svoje sporočilo pošljite na naslov <htmlurl url="mailto:linux-announce@news.ornl.gov" name="linux-announce@news.ornl.gov">. <p> Če iščete uporabni program, je morda že kdo napisal prosto različico. Navodila za iskanje izvirne kode najdete v PZV novičarske skupine <tt>comp.sources.wanted</tt>. <sect1>Katera strojna oprema je podprta?<label id="DOES-LINUX-RUN-ON-MY-COMPUTER"> <p> Za preizkus Linuxa potrebujete stroj, za katerega je na voljo prenos Linuxa, vsaj 2 MB RAM in disketno enoto. Če hočete početi karkoli približno uporabnega, boste potrebovali več pomnilnika in diskovnega prostora. Glej razdelke <ref name="Prenos na druge procesorje" id="WHAT-PORTS-TO-OTHER-PROCESSORS-ARE-THERE">, <ref id="HOW-MUCH-HARD-DISK-SPACE-DOES-LINUX-NEED" name="Zahteve po disku: minimalne, strežnik in postaja"> in <ref id="HOW-MUCH-MEMORY-DOES-LINUX-NEED" name="Kakšne so najmanjše in največje zahteve za pomnilnik?">. <p> Stroji PC, združljivi s procesorji Intela, za standardno jedro Linux potrebujejo vsaj procesor 80386. <p> Linux teče v večini današnjih prenosnikov, tudi z grafičnim vmesnikom X Window System. Oglejte si še <ref id="MY-NOTEBOOK-RUNS-LINUX" name="Kako vem, ali lahko moj notes poganja Linux?">. Na voljo so številni viri podatkov o osebnih računalnikih, grafičnih karticah, diskovnih krmilnikih in drugi strojni opremi. Glej spise INFO-SHEET, Laptop-HOWTO in Unix-Hardware-Buyer-HOWTO. <sect1>Na katere procesorje je še prenesen?<label id="WHAT-PORTS-TO-OTHER-PROCESSORS-ARE-THERE"> <p> Seznam znanih prenosov je na strani <htmlurl name="Overview of Linux Ports" url="http://www.itp.uni-hannover.de/~kreutzm/de/lin_plattforms.html">. <p> Druga stran s seznamom prenosov je: <url url="http://lodda.igo.uni-hannover.de/ports/linux_ports.html">. <p> Poleg tega so znani še naslednji podatki o določenih prenosih: <p> Na platformah Intel sta podprti vodili VESA Local Bus in PCI. <p> MCA (lastniško vodilo IBM) in diski ESDI so večinoma podprti. Dodatne informacije o vodilu MCA in o tem, katere kartice podpira Linux, najdete na spletni strani Micro Channel Linux, <url url="http://www.dgmicro.com/mca/">. Glej tudi razdelek <ref id="WORLD-WIDE-WEB-FOR-LINUX-STUFF" name="Kje v svetovnem spletu najdem zadeve za Linux?">. <p> Poznamo prenos Linuxa na 8086, znan kot Embeddable Linux Kernel Subset (ELKS). To je 16-bitna podmnožica jedra za Linux, ki se bo v glavnem uporabljala za zaprte sisteme. Podrobnosti o tem najdete na <url url="http://www.linux.org.uk/Linux8086.html">. Navadni Linux ne teče na 8086 ali 80286, saj potrebuje preklapljanje opravil in pomnilniško upravljanje, ki ga imajo procesorji 80386 in novejši. <p> Linux podpira večprocesorsko zasnovo Intel MP. Glej datoteko <tt>Documentation/smp.tex</tt> v distribuciji izvirne kode jedra Linuxa. <p> V teku je projekt prenosa Linuxa na sisteme s procesorji serije 68000, kot so Amige in Atariji. Najpogostejša vprašanja (PZV) o tej temi (Linux/m68K FAQ) najdete na naslovu <url url="http://www.clark.net/pub/lawrencc/linux/faq/faq.html">. URL domače strani projekta Linux/m68k je <url url="http://www.linux-m68k.org/faq/faq.html">. <p> Poznamo prenos Jesa Sorensena na m68k za računalnike Amiga na <url url="ftp://sunsite.auc.dk/pub/os/linux/680x0/redhat/">. Namestitvena PZV za ta paket je zbral Ron Flory in so dostopna z <url url="http://www.feist.com/~rjflory/linux/rh/">. <p> Na voljo je tudi poštni seznam linux-680x0. (Glej razdelek <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">.) <p> Projekt Linux-m68k je imel včasih mesto za FTP na naslovu <url url="ftp://ftp.phil.uni-sb.de/pub/atari/linux-68k">, mogoče pa je, da ga ni več. <p> Debian GNU/Linux prenašajo na računalnike Alpha, Sparc, PowerPC in ARM. Za vse te platforme so na voljo posebni elektronski seznami. Glej spletno stran <url url="http://www.debian.org/MailingLists/subscribe">. <p> Pred kratkim se je preselila ena od strani projekta Linux PPC. Njen naslov je <url url="http://www.linuxppc.org">, naslov datotečnega arhiva pa <url url="ftp://ftp.linuxppc.org/linuxppc/">. <p> Podporna stran za Linux-PPC je na naslovu <url url="http://www.cs.nmt.edu/~linuxppc/">. Tu boste našli jedro sistema Linux. <p> Dve strani za prenos Linuxa v računalnike iMac sta na <url url="http://w3.one.net/~johnb/imaclinux/"> in <url url="http://www.imaclinux.net:8080/content/index.html">. <p> Na naslovu <url url="http://www.azstarnet.com/~axplinux/"> je prenos Linuxa na 64-bitne DEC Alpha/AXP. O tem se govori na poštnem seznamu na <tt>vger.rutgers.edu</tt>. (Glej razdelek <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">.) <p> Ralf Baechle razvija prenos na računalnike MIPS, prvotno na R4600 v sistemih Deskstation Tyne. Arhiva za Linux-MIPS sta <url url="ftp://ftp.fnet.fr/linux-mips"> in <url url="ftp://ftp.linux.sgi.com/pub/mips-linux">. Zainteresirani lahko pošljejo vprašanja in ponudbe za pomoč na <<htmlurl url="mailto:linux@waldorf-gmbh.de" name="linux@waldorf-gmbh.de">>. <p> Na voljo je (ali pa je vsaj bil) tudi kanal MIPS v poštnem strežniku Linux Activists in poštni seznam linux-mips. (Glej <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">.) <p> Trenutno potekata dva prenosa Linuxa na procesorsko družino ARM, eden od njiju je za ARM3 kot v računalniku Acorn A5000 in zajema V/I gonilnike za 82710/11, kot se spodobi. Drugi je za ARM610 v Acorn RISC PC. Prenos Risc PC je trenutno v začetni ali srednji fazi, saj je treba znova napisati večino kode za upravljanje pomnilnika. Prenos na A5000 je v končnem beta preskušanju, verjetno bo kmalu izšla uradna izdaja. <p> Več novejših informacij izveste v novičarski skupini <htmlurl url="news:comp.sys.acorn.misc" name="comp.sys.acorn.misc">, PZV najdete na <url url="http://www.arm.uk.linux.org/">. <p> Domača stran prenosa na UltraSPARC (,,UltraPenguin``) je na <url url="http://sunsite.mff.cuni.cz/linux/ultrapenguin-1.0/">, čeprav URL morda ni najnovejši. <p> Poznamo tudi prenos (imenovan ,,Hardhat``) na stroje SGI/Indy. URL je <url url="http://www.linux.sgi.com/">. <sect1>Koliko diskovnega prostora zahteva Linux?<label id="HOW-MUCH-HARD-DISK-SPACE-DOES-LINUX-NEED"> <p> Kakih 10 MB za povsem minimalno namestitev, namenjeno le preizkusu Linuxa in ničemur drugemu. <p> Namestitev, ki obsega grafični sistem X, lahko spravite na 80 MB. Namestitev skoraj vseh datotek distribucije Debian GNU/Linux zasede okoli 500 MB do 1 GB, skupaj z izvirno kodo jedra, nekaj prostora za uporabniške datoteke in področji za začasne datoteke. <p> Za namestitev komercialne distribucije Linuxa, ki ima namizno okolje z grafičnim uporabniškim vmesnikom (GUI), komercialnim urejevalnikom besedila in pisarniškim paketom, potrebujete približno dodatnih 1,5 GB prostora. <sect1>Koliko pomnilnika potrebuje Linux in največ koliko ga lahko uporablja?<label id="HOW-MUCH-MEMORY-DOES-LINUX-NEED"> <p> Vsaj 4 MB, a potem boste morali uporabiti posebne namestitvene postopke, dokler ne boste imeli nameščenega izmenjalnega področja (swap) na disku. Linux lahko teče udobno s 4 MB RAM, čeprav bodo programi za X-windows tekli počasneje, ker se bodo morali začasno shraniti iz pomnilnika na disk. <p> Nekatere novejše aplikacije, kot StarOffice, potrebujejo 32 MB fizičnega pomnilnika, prevajanje kode v C++ pa lahko zlahka porabi 100 MB kombiniranega fizičnega in navideznega pomnilnika. <p> Na voljo je tudi distribucija ,,Small Linux``, ki teče na strojih z 2 MB RAM. Poglejte v razdelek <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">. <p> Mnogi sprašujejo, kako naj naslavljajo več kot 64 MB pomnilnika, kar je privzeta zgornja meja. V datoteko <tt>lilo.conf</tt> dodajte vrstico: <tscreen><verb>append="mem=XXM"</verb></tscreen> <p> Tu je ,,<tt>XX</tt>`` količina pomnilnika v megabajtih, na primer ,,<tt>128M</tt>``. <p> Če je ukaz ,,<tt>append=</tt>`` že v datoteki <tt>/etc/lilo.conf</tt>, dodajte ukaz <tt>mem=</tt> na konec argumenta in ga od drugih argumentov ločite s presledkom, npr.: <tscreen><verb># zgolj za zgled, ne uporabljajte. append="parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 mem=128M"</verb></tscreen> <p> Zagotovo poženite ukaz <tt>lilo</tt>, da uveljavite novo nastavitev. <p> Če Linux še vedno ne prepoznava dodatnega pomnilnika, morda jedro potrebuje dodatno nastavitev. Za začetek poglejte datoteko <tt>/usr/src/linux/Documentation/memory.txt</tt>. <p> Podrobnejše podatke o nalagalniku Linuxa LILO najdete v referenčnem priročniku za <tt>lilo</tt> in <tt>lilo.conf</tt>, dokumentacijo v <tt>/usr/doc/lilo</tt>, LILO-HOWTO in odgovor na vprašanje <ref id="BOOT-TIME-PARAMETERS" name="Kako nastavim zagonsko nastavitev?">. <sect1>Ali Linux podpira vodilo USB? <p> Linux trenutno podpira nekaj ducatov naprav na vsestranskem zaporednem vodilu (angl. Universal System Bus, USB). Na naslovu <url url="http://www.linux-usb.org"> je spletna stran, posvečena tej temi. Preberite tudi razdelek <ref id="WORLD-WIDE-WEB-FOR-LINUX-STUFF" name="Kje na svetovnem spletu lahko najdem zadeve za Linux?">. <p> Nedavno je bila v razvojna jedra dodana podpora različicam USB 2.0, vendar še ni na voljo v seriji 2.4. <sect1>Kaj pomeni licenca odprte kode Linuxa?<label id="free_sw"> <p> Blagovna znamka ,,Linux`` je last Linusa Torvaldsa. Ker je jedro zaščitil s splošno licenco GNU General Public License (GPL), ga lahko prosto kopirate, spreminjate in razširjate, ne smete pa postavljati dodatnih omejitev za nadaljnje razširjanje, pa tudi izvirno kodo, skupaj z izvirno kodo vaših sprememb, morate narediti dostopno. <p> Pogosta vprašanja o licenci GPL najdete na <url url="http://www.gnu.org/copyleft/gnu-faq.html">. <p> To ni isto kakor javna last (angl. public domain). Podrobnosti najdete v Copyright FAQ, <url url="ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/news.answers/law/copyright">. <p> Vse podrobnosti so v datoteki <tt>COPYING</tt>, ki jo dobite poleg izvirne kode jedra Linuxa (verjetno jo imate v imeniku <tt>/usr/src/linux</tt>). <p> Licence pripomočkov in programov, ki jih dobite ob namestitvi, so lahko različne. Večina kode je nastala pod projektom GNU (Free Software Foundation) in je tudi pod GPL. Nekateri drugi večji programi, ki so tudi zajeti v distribucije Linuxa, so pod licenco BSD ali pod drugimi licencami. <p> Morebitne razprave o GPL sodijo v <htmlurl url="news:gnu.misc.discuss" name="gnu.misc.discuss"> in ne morebiti v skupine hierarhije <tt>comp.os.linux</tt>. <p> Za druga pravna vprašanja si preberite razdelek <ref id="legal_issues" name="Kje so razložena pravna vprašanja v zvezi z Linuxom?">. <sect1>Je Linux Unix? <p> Uradno ne, dokler ne opravi potrditvenih preizkusov skupine Open Group in ne podpira določenih API. Tudi med komercialnimi operacijskimi sistemi je le malo tistih, ki zadoščajo preizkusom Open Group. Več informacij najdete na <url url="http://www.unix-systems.org/what_is_unix.html">. <p> [Bob Friesenhahn] <sect>Omrežni viri <sect1>Kje dobim najnovejšo različico jedra? <p> Najpreprostejši način za osvežitev jedra je osvežitev neposredno iz distribucije, ki jo poganjate. <p> Če zares želite ali morate nastaviti in prevesti svoje lastno jedro, spletna stran <url url="http://www.kernel.org/"> našteva trenutne različice razvojnih in stabilnih jeder. <p> Če želite pobrati izvirno kodo ali popravke novega jedra, se povežite s FTP na <tt>ftp.xx.kernel.org</tt>, kjer je ,,<tt>xx</tt>`` dvočrkovna spletna oznaka vaše države; se pravi ,,<tt>si</tt>`` za Slovenijo, ,,<tt>us</tt>`` za ZDA ali ,,<tt>de</tt>`` za Nemčijo. Jedra različic 2.4.x so arhivirana v imeniku <tt>pub/linux/kernel/v2.4</tt> kakor tudi popravki za predčasno izdane različice. V Sloveniji boste torej uporabili naslov <url url="ftp://ftp.si.kernel.org/pub/linux/kernel/v2.4/">. Izvirna koda jedra je arhivirana kot datoteka <tt>.tar.gz</tt> in kot <tt>.tar.bz2</tt>. <p> Za prevajanje jedra upoštevajte navodila iz kateregakoli standardnega vira, kot bi storili za katerokoli drugo prilagojeno jedro. V podimeniku <tt>Documentation</tt> so tudi informacije tvorcev različnih podsistemov in gonilnikov in večine teh informacij ni najti nikjer drugje. <p> Če želite sodelovati pri razvoju jedra, se prej prijavite na poštni seznam linux-kernel, da boste vedeli, kaj trenutno počno ljudje. (Glej <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">.) <p> Dobra zgodba o odlikah jeder serije 2.4 je na <url url="http://features/linuxtoday.com/stories/8191.html">. <sect1>Kje je dokumentacija?<label id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION"> <p> Glej naslednja mesta in mesta, ki jih zrcalijo: <itemize> <item> Dokumentacijski projekt za Linux (angl. Linux Documentation Project, LDP) na <url url="http://www.linuxdoc.org/">, ki izdaja na stotine dokumentov o rabi Linuxa. <item> <url url="ftp://ftp.funet.fi/pub/OS/Linux/doc/HOWTO/">, <item> <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/docs/HOWTO/">, <item> <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/">. </itemize> <p> Popoln seznam arhivov FTP za Linux najdete v razdelku <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">. <p> Če nimate dostopa do FTP, poskusite uporabiti strežnike FTP-po-pošti na <<htmlurl url="mailto:ftpmail@decwrl.dec.com" name="ftpmail@decwrl.dec.com">>, <<htmlurl url="mailto:ftpmail@doc.ic.ac.uk" name="ftpmail@doc.ic.ac.uk">> ali <<htmlurl url="mailto:ftp-mailer@informatik.tu-muenchen.de" name="ftp-mailer@informatik.tu-muenchen.de">>. <p> Popoln seznam HOWTO je v datoteki HOWTO-INDEX na <url url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/HOWTO-INDEX/howtos.html">. Seznam mini-HOWTO je na <url url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/HOWTO-INDEX/mini.html">. <p> Poleg tega so prevodi dostopni na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/translations/"> in zrcalih po vsem svetu. Spisi HOWTO in druga dokumentacija so bili prevedeni v naslednje jezike: <itemize> <item>francoščina (fr), <item>grščina (el), <item>hrvaščina (hr), <item>italijanščina (it), <item>indonezijščina (id), <item>japonščina (ja), <item>kitajščina (zh), <item>korejščina (ko), <item>nemščina (de), <item>poljščina (pl), <item>slovenščina (sl), <item>španščina (es), <item>švedščina (sv), <item>turščina (tr). </itemize> <p> Slovenske prevode HOWTO v različnih formatih najdete na <url url="ftp://ftp.lugos.si/doc/HOWTO-sl/"> ali v ,,živi obliki`` na spletnem naslovu <url url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/">. <p> Dodatni dokumenti venomer nastajajo. Če bi radi napisali enega od njih, stopite v stik s koordinatorji. Podatki o stikih in pošiljanju so na <url url="http://www.linuxdoc.org/mailinfo.html">. <p> Stran LDP s spisi HOWTO je tudi na <url url="http://howto.tucows.org/">. <p> Zbirka vodnikov The Guide Series, ki jih izdaja Linux Documentation Project, je dostopna na <url url="http://www.linuxdoc.org/">. Prosim, preberite jih, če ste novinec v svetu Unixa in Linuxa. <p> In, seveda, mnogi so pisali dokumentacijo neodvisno od LDP: <itemize> <item>Kurt Seifried: <em>Linux Administrators Security Guide</em>, <url url="http://www.freek.com/lasg/">, <item><em>Newbie's Linux Manual</em>, <url url="http://www.linuxdoc.org/nlm/">, <item><em>One-Page Linux Manual</em>, <url url="http://www.powerup.com.au/~squadron/">, <item><em>Short beginners' manual for Linux</em>. Priročnik je dostopen tudi v nizozemščini. <url url="http://www.stuwww.kub.nl/people/b.vannunen/linux-man.php3">. <item>Alex Buell: <em>The Virtual Framebuffer HOWTO</em>, <url url="http://www.tahallah.demon.co.uk/programming/prog.html">. <item>Peter Kleiweg: <em>X11 & TrueType Fonts</em>, <url url="http://www.let.rug.nl/~kleiweg/">. </itemize> <p> Pogosta vprašanja (FAQ) za razvijalce jedra Linuxa so na <url url="http://kernelbook.sourceforge.net">. <p> O upravljanju Linuxa s pomnilnikom, skupaj s finimi nastavitvami Zmogljivosti, izveste na spletni strani Rika van Riela na <url url="http://humbolt.geo.uu.nl/Linux-MM/">. <p> Spis <em>Linux Consultants HOWTO</em> navaja imenik svetovalcev za Linux. <p> Spletna stran <em>Gary's Encyclopedia</em> na naslovu <url url="http://members.aa.net/~swear/pedia/index.html"> navaja več kot 4000 povezav v zvezi z Linuxom. <p> Na voljo je tudi seznam PZV posebej za distribucijo Red Hat Linux, najdete ga na naslovu <url url="http://www.best.com/~aturner/RedHat-FAQ/faq_index.html">. <sect1>Kje v svetovnem spletu najti zadeve za Linux?<label id="WORLD-WIDE-WEB-FOR-LINUX-STUFF"> <p> Poleg domače strani Dokumentacijskega projekta za Linux <url url="http://www.linuxdoc.org/"> je še mnogo strani, ki ponujajo informacije o Linuxu za začetnike in izkušene uporabnike. <p> Ti dve spletni strani sta še posebej dobro izhodišče za iskanje splošnih informacij o Linuxu: domača stran <em>Linux International</em> na <url url="http://www.li.org/"> in domača stran Linuxa na <url url="http://www.linux.org/">, ki jo ureja <em>Linux Online</em>. <p> Obe strani ponujata povezave z drugimi stranmi, splošne informacije, podatke o distribucijah in novem programju, dokumentacijo in novice. <p> Dokumentacija na zvezi za razvijalce jedra je na <url url="http://kernelbook.sourceforge.net">. <p> Učbenik <em>Unix is a Four Letter Word...</em> je na <url url="http://www.linuxbox.com/~taylor/4ltrwrd/">. To je splošni uvod v operacijske sisteme Unix in ni specifičen le za Linux. <p> Poleg teh je tu zagotovo nepopoln seznam nekaterih spletnih strani, posvečenih Linuxu: <itemize> <item>AboutLinux.com. <url url="http://www.aboutlinux.com/">. <item>Adventures in Linux Programming. <url url="http://members.xoom.com/rpragana/">, <item>Dave Central Linux Software Archive. <url url="http://linux.davecentral.com/" >, <item>debianHELP, <url url="http://www.debianhelp.org">, <item>Erlug Webzine (italijanski): <url url="http://www.erlug.linux.it">, <item>Free Unix Giveaway List. <url url="http://visar.csustan.edu/giveaway.html">. Našteva ponudbe brezplačnih CD z Linuxom. Seznam je dostopen tudi prek e-pošte, če na naslov <htmlurl name="axel@visar.csustan.edu" url="mailto:axel@visar.csustan.edu?subject=send%20giveaway_list"> pošljete sporočilo s predmetom <tt>send giveaway_list</tt>. <item>podatki o Linuxu v podjetniškem okolju: <url url="http://www.smartstocks.com/linux.html">, <item>Jeanette Russo's Linux Newbie Information. <url url="http://www.stormloader.com/jrusso2/index.html">. <item>JustLinux.com. <url url="http://www.justlinux.com/">, <item>LinuxArtist.org. <url url="http://www.linuxartist.org/">, <item>Linux Cartoons. <url url="http://www.cse.unsw.edu.au/~conradp/linux/cartoons/">, <item>linuXChiX.org. <url url="http://www.linuxchix.org/">, <item>Linuxinfor.com - spletni viri za Linux: <url url="http://www.linuxinfor.com/">, <item>LinuxDevices.com: The Embedded Linux Portal: <url url="http://www.linuxdevices.com/">, <item>Linux Educational Needs Posting Page. <url url="http://www.slip.net/~brk/linuxedpp.htm">, <item>Linux in Business: Case Studies, <url url="http://www.bynari.com/collateral/case_studies.html">, <item>Linux Hardware Database Laptop Superguide: <url url="http://lhd.zdnet.com/db/superguide.php3?catid=18">, <item>Linux Inside, <url url="http://www.linuxinside.org/">, <item>Linux Links, <url url="http://www.linuxlinks.com/">, <item>Linux Memory Management Home Page, <url url="http://humbolt.geo.uu.nl/Linux-MM/">, <item>Linux Newbie Project, <url url="http://kusma.hypermart.net/">, <item>Linux on the Thinkpad 760ED, <url url="http://www.e-oasis.com/linux-tp.html">, <item>LinuxOrbit: <url url="http://www.linuxorbit.com/">, <item>Linux Parallel Port Home Page, <url url="http://www.torque.net/linux-pp.html">, <item>Linux MIDI & Sound Applications, <url url="http://sound.condorow.net/">, <item>Linux Start, <url url="http://www.linuxstart.com/">, <item>Linux Tips and Tricks Page, <url url="http://www.patoche.org/LTT/">, <item>Linux Today PR. <url url="http://www.linuxpr.com/">, <item>Richard Gooch: My Linux Contributions: <url url="http://www.atnf.csiro.au/~rgooch/linux/">, <item>Micro Channel Linux Web Page, <url url="http://www.dgmicro.com/mca/">, <item>Parallel port scanners and SANE, <url url="http://www2.prestel.co.uk/hex/scanners.html">, <item>Pascal Central: <url url="http://www.pascal-central.com/">, <item>PegaSoft Portal, <url url="http://www.vaxxine.com/pegasoft/portal/">, <item>PocketLinux. <url url="http://www.pocketlinux.com/">, <item>Red Hat and ISDN4Linux: <url url="http://www.webideal.de/">, <item>SearchLinux, <url url="http://www.searchlinux.com/">, <item>The Free Linux CD Project: <url url="http://www.freelinuxcd.org/">, <item>Stran za ljudi, ki se učijo perl: <url url="http://learn.perl.org/">, <item>USB Linux Home Page, <url url="http://peloncho.fis.ucm.es/~inaky/uusbd-www/">, <item>VLUG: The Virtual Linux Users Group, <url url="http://www.vlug.com/">. </itemize> <p> Številne reference na spletne strani najdete tudi tako, da s spletnimi iskalniki iščete besedo ,,Linux``. Poskusite: <itemize> <item>Yahoo!, <url url="http://www.yahoo.com/">, <item>Altavista, <url url="http://www.altavista.com/">, <item>Google, <url url="http://www.google.com/">. </itemize> <p> Google ima tudi poseben razdelek o Linuxu na <url url="http://www.google.com/linux/">. <p> Nadaljnje podatke o spletnih iskalnikih najdete v spisu <em>Web and Internet Search Engine Faq</em>: <url url="http://www.infobasic.com/pagefaq.html">. <p> V Sloveniji lahko začnete brskati s spletnimi stranmi Društva uporabnikov Linuxa na <url url="http://www.lugos.si/">, na katerih najdete tudi vzdrževan arhiv nadaljnjih povezav. <sect1>Katere so novičarske skupine o Linuxu?<label id="WHAT-NEWSGROUPS"> <p> Novičarska skupina <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce"> je moderirana skupina, namenjena napovedim; če nameravate uporabljati Linux, jo skoraj morate brati: vsebuje informacije o novih izdajah programja, novih prenosih, sestankih uporabniških skupin in komercialnih izdelkih. To je tudi <em>edina</em> skupina, ki lahko prenaša komercialna sporočila. Prispevke za to skupino lahko pošljete po e-pošti na <<htmlurl url="mailto:linux-announce@news.ornl.gov" name="linux-announce@news.ornl.gov">>. <p> Skupina <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce"> se arhivira na <url url="http://www.iki.fi/mjr/linux/cola.html"> in <url url="ftp://src.doc.ic.ac.uk/usenet/comp.os.linux.announce/">. <p> Tudi skupine hierarhij <tt>comp.os.linux.*</tt> in <tt>alt.uu.comp.os.linux.*</tt> so vredne branja -- morda boste opazili, da so nekateri splošni problemi nastali šele v zadnjem času in jih v dokumentaciji še ni, zato pa so opisani in rešeni v novičarskih skupinah. Skupine zgornjih hierarhij so: <itemize> <item><htmlurl name="alt.uu.comp.os.linux" url="news:alt.uu.comp.os.linux"> <item><htmlurl name="alt.uu.comp.os.linux.questions" url="news:alt.uu.comp.os.linux.questions"> <item><htmlurl name="alt.os.linux" url="news:alt.os.linux"> <item><htmlurl name="alt.os.linux.mandrake" url="news:alt.os.linux.mandrake"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.admin" url="news:comp.os.linux.admin"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.advocacy" url="news:comp.os.linux.advocacy"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.alpha" url="news:comp.os.linux.alpha"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.answers" url="news:comp.os.linux.answers"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.development" url="news:comp.os.linux.development"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.development.apps" url="news:comp.os.linux.development.apps"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.development.system" url="news:comp.os.linux.development.system"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.embedded" url="news:comp.os.linux.embedded"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.hardware" url="news:comp.os.linux.hardware"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.help" url="news:comp.os.linux.help"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.m68k" url="news:comp.os.linux.m68k"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.misc" url="news:comp.os.linux.misc"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.network" url="news:comp.os.linux.network"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.networking" url="news:comp.os.linux.networking"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.portable" url="news:comp.os.linux.portable"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.powerpc" url="news:comp.os.linux.powerpc"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.questions" url="news:comp.os.linux.questions"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.redhat" url="news:comp.os.linux.redhat"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.security" url="news:comp.os.linux.security"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.setup" url="news:comp.os.linux.setup"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.test" url="news:comp.os.linux.test"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.x" url="news:comp.os.linux.x"> <item><htmlurl name="comp.os.linux.x.video" url="news:comp.os.linux.x.video"> </itemize> <p> Ne pozabite, da je Linux združljiv s standardom POSIX in bo zato relevantna tudi večina stvari iz skupin <tt>comp.unix.*</tt> in <tt>comp.windows.x.*</tt>. Opazili boste, da so te skupine pravo izhodišče, razen za razglabljanja o strojnih posebnosti in obskurnih nizkonivojskih tehničnih vprašanjih. <p> Vprašanja o e-poštnih odjemnikih (MUA) in programih za prenašanje pošte (MTA) in drugo podobno programje sodijo v skupine <tt>comp.mail.*</tt>, še posebno: <itemize> <item><htmlurl name="comp.mail.misc" url="news:comp.mail.misc"> <item><htmlurl name="comp.mail.pine" url="news:comp.mail.pine"> <item><htmlurl name="comp.mail.sendmail" url="news:comp.mail.sendmail"> </itemize> <p> Vprašanja in podatki o programju za branje novičarskih skupin sodijo v: <itemize> <item><htmlurl name="news.software.readers" url="news.software.readers">. </itemize> <p> Prosim, preberite razdelek <ref id="STILL-HAVENT-ANSWERED" name=",,Še vedno niste odgovorili na moje vprašanje!``"> preden pošljete sporočilo v Usenet. Pošiljanje istega sporočila v več skupin hierarhije <tt>comp.os.linux.*</tt> je navadno slaba zamisel. <p> Morda delujejo podporne skupine za Linux tudi v vaši organizaciji ali na vašem področju. Najprej vprašajte njih. V Sloveniji imamo domačo stran Društva uporabnikov Linuxa LUGOS na <url url="http://www.lugos.si/"> in naslednje novičarske skupine, posvečene Unixu: <itemize> <item><htmlurl url="news:si.org.lugos" name="si.org.lugos">, <item><htmlurl url="news:si.comp.unix" name="si.comp.unix">, <item><htmlurl url="news://news.reproms.si/bbs.fido38.unix" name="bbs.fido38.unix">. </itemize> <p> Glej tudi poglavje <ref id="nimam_useneta" name=",,Nimam dostopa do Useneta. Kje lahko dobim informacije?``">. <p> Delujejo tudi regionalne in lokalne novičarske skupine, morda se vam zdi manjši promet v njih znosnejši: <itemize> <item><htmlurl url="news:fr.comp.os.linux" name="fr.comp.os.linux"> (Francija), <item><htmlurl url="news:de.comp.os.linux" name="de.comp.os.linux"> (Nemčija), <item><htmlurl url="news:aus.computers.linux" name="aus.computers.linux"> (Avstralija), <item><htmlurl url="news:hr.comp.linux" name="hr.comp.linux"> (Hrvaška), <item><htmlurl url="news:it.comp.linux" name="it.comp.linux"> (Italija). </itemize> <p> Z iskanjem po <url url="http://groups.google.com/"> pridete do sodobnejšega seznama novičarskih skupin. <p> [Axel Boldt, Robert Kiesling] <sect1>Kateri drugi seznami PZV so še na voljo za Linux? <p> Seznamov pogostih vprašanj o različnih posebnih temah, povezanih s sistemskim upravljanjem in rabo sistema kakor tudi s posebnimi področji, kot sta Napad letečih krožnikov (glasba) in podpora okrevajočim sistemskim upraviteljem, je veliko. <p> Uradni arhivi PZV iz Useneta so: <url url="ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/">. <p> Konzorcij za PZV Interneta, <url url="http://www.faqs.org/"> ponuja arhiv, po katerem je moč iskati. <sect1>Kako dobiti stvari za Linux po FTP?<label id="linux_by_ftp"> <p> Glavni arhivi za Linux so trije: <itemize> <item><url url="ftp://ftp.funet.fi/pub/OS/Linux/"> (Finska), <item><url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/"> (ZDA), <item><url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/"> (ZDA). </itemize> <p> Najboljšo kraj za nakup jedra sistema Linux je <url url="ftp://ftp.kernel.org/pub/linux/kernel/">. Linus Torvalds odloži večino zadnjih različic jedra prav na to mesto. <p> Distribucija Debian je dostopna na naslovu <url url="ftp://ftp.debian.org/pub/debian/">, distribucija Red Hat na <url url="ftp://ftp.redhat.com/">, distribucija Linux Slackware pa na <url url="ftp://ftp.cdrom.com/">. <p> Distribucija Small Linux, ki jo lahko poganjate v 2 MB RAM, je dostopna prek <url url="http://smalllinux.netpedia.net/">. <p> Vsebina teh mest se zrcali (prepiše, približno enkrat na dan) na številna druga mesta. Prosim, uporabite mesto, ki vam je najbližje -- datoteke boste prenesli hitreje in manj boste obremenili omrežje. <itemize> <item><url url="ftp://ftp.fpp.uni-lj.si/pub/linux/"> (FPP, Portorož, Slovenija) <item><url url="ftp://ftp.sun.ac.za/pub/linux/sunsite/"> (Južna Afrika) <item><url url="ftp://ftp.is.co.za/linux/sunsite/"> (Južna Afrika) <item><url url="ftp://sunsite.ust.hk/pub/Linux/"> (Hongkong) <item><url url="ftp://ftp.spin.ad.jp/pub/linux/"> (Japonska) <item><url url="ftp://ftp.nuri.net/pub/Linux/"> (Koreja) <item><url url="ftp://ftp.jaring.my/pub/Linux/"> (Malezija) <item><url url="ftp://ftp.nus.sg/pub/unix/Linux/"> (Singapur) <item><url url="ftp://ftp.nectec.or.th/pub/mirrors/linux/"> (Tajska) <item><url url="ftp://mirror.aarnet.edu.au/pub/linux/"> (Avstralija) <item><url url="ftp://sunsite.anu.edu.au/pub/linux/"> (Avstralija) <item><url url="ftp://ftp.monash.edu.au/pub/linux/"> (Avstralija) <item><url url="ftp://ftp.univie.ac.at/systems/linux/sunsite/"> (Avstrija) <item><url url="ftp://ftp.fi.muni.cz/pub/UNIX/linux/"> (Češka) <item><url url="ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux/sunsite/"> (Finska) <item><url url="ftp://ftp.univ-angers.fr/pub/Linux/"> (Francija) <item><url url="ftp://ftp.iut-bm.univ-fcomte.fr"> (Francija) <item><url url="ftp://ftp.ibp.fr/pub/linux/sunsite/"> (Francija) <item><url url="ftp://ftp.loria.fr/pub/linux/sunsite/"> (Francija) <item><url url="ftp://ftp.dfv.rwth-aachen.de/pub/linux/sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.germany.eu.net/pub/os/Linux/Mirror.SunSITE/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.tu-dresden.de/pub/Linux/sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.uni-erlangen.de/pub/Linux/MIRROR.sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.gwdg.de/pub/linux/mirrors/sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.rz.uni-karlsruhe.de/pub/linux/mirror.sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.ba-mannheim.de/pub/linux/mirror.sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.uni-paderborn.de/pub/Mirrors/sunsite.unc.edu/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.uni-rostock.de/Linux/sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://tp.rus.uni-stuttgart.de/pub/unix/systems/linux/MIRROR.sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.uni-tuebingen.de/pub/linux/Mirror.sunsite/"> (Nemčija) <item><url url="ftp://ftp.kfki.hu/pub/linux/"> (Madžarska) <item><url url="ftp://linux.italnet.it/pub/Linux/"> (Italija) <item><url url="ftp://ftp.unina.it/pub/linux/sunsite/"> (Italija) <item><url url="ftp://giotto.unipd.it/pub/unix/Linux/"> (Italija) <item><url url="ftp://cnuce-arch.cnr.it/pub/Linux/"> (Italija) <item><url url="ftp://ftp.flashnet.it/mirror2/sunsite.unc.edu/"> (Italija) <item><url url="ftp://ftp.nijenrode.nl/pub/linux/"> (Nizozemska) <item><url url="ftp://ftp.LeidenUniv.nl/pub/linux/sunsite/"> (Nizozemska) <item><url url="ftp://ftp.nvg.unit.no/pub/linux/sunsite/"> (Norveška) <item><url url="ftp://sunsite.icm.edu.pl/pub/Linux/sunsite.unc.edu/"> (Poljska) <item><url url="ftp://ftp.rediris.es/software/os/linux/sunsite/"> (Španija) <item><url url="ftp://sunsite.rediris.es/software/linux/"> (Španija) <item><url url="ftp://ftp.cs.us.es/pub/Linux/sunsite-mirror/"> (Španija) <item><url url="ftp://ftp.etse.urv.es/pub/mirror/linux/"> (Španija) <item><url url="ftp://ftp.etsimo.uniovi.es/pub/linux/"> (Španija) <item><url url="ftp://ftp.luna.gui.es/pub/linux.new/"> (Španija) <item><url url="ftp://ftp.metu.edu.tr/pub/linux/sunsite/"> (Turčija) <item><url url="ftp://unix.hensa.ac.uk/mirrors/sunsite/pub/Linux/"> (Združeno kraljestvo) <item><url url="ftp://ftp.maths.warwick.ac.uk/mirrors/linux/sunsite.unc-mirror/"> (Združeno kraljestvo) <item><url url="ftp://ftp.idiscover.co.uk/pub/Linux/sunsite.unc-mirror/"> (Združeno kraljestvo) <item><url url="ftp://sunsite.doc.ic.ac.uk/packages/linux/sunsite.unc-mirror/"> (Združeno kraljestvo) <item><url url="ftp://ftp.dungeon.com/pub/linux/sunsite-mirror/"> (Združeno kraljestvo) <item><url url="ftp://ftp.io.org/pub/mirrors/linux/sunsite/"> (Kanada) <item><url url="ftp://ftp.cc.gatech.edu/pub/linux/"> (ZDA) <item><url url="ftp://ftp.cdrom.com/pub/linux/sunsite/"> (ZDA) <item><url url="ftp://ftp.siriuscc.com/pub/Linux/Sunsite/"> (ZDA) <item><url url="ftp://ftp.engr.uark.edu/pub/linux/sunsite/"> (ZDA) <item><url url="ftp://ftp.infomagic.com/pub/mirrors/linux/sunsite/"> (ZDA) <item><url url="ftp://linux.if.usp.br/pub/mirror/sunsite.unc.edu/pub/Linux/"> (Brazilija) <item><url url="ftp://farofa.ime.usp.br/pub/linux/"> (Brazilija) </itemize> <p> Vsa zrcala ne zrcalijo vseh izvirnih mest. Nekatera zrcala imajo lahko tudi datoteke, ki sicer niso dostopne na izvirnih treh mestih. <sect1>Nimam dostopa do FTP. Kje lahko dobim Linux? <p> Najlaže je verjetno poiskati prijateljico z dostopom do FTP. Če je v vaši bližini kakšna uporabniška skupina za Linux, vam bo morda pomagala. V Sloveniji lahko pišete na <<htmlurl url="mailto:lugos@lugos.si" name="lugos@lugos.si">>. <p> Če imate zelo hitro e-poštno povezavo, lahko poskusite strežnike FTP-po-pošti (FTP-by-mail) na naslovih <<htmlurl url="mailto:ftpmail@ftp.sunet.se" name="ftpmail@ftp.sunet.se">>, <<htmlurl url="mailto:ftpmail@garbo.uwasa.fi" name="ftpmail@garbo.uwasa.fi">> ali <<htmlurl url="mailto:ftpmail@ftp.uni-stuttgart.de" name="ftpmail@ftp.uni-stuttgart.de">>. <p> Linux lahko dobite tudi po običajni pošti ali kar v vaši priljubljeni prodajalni na CD-ROM. Datoteki <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/Installation-HOWTO"> in (<htmlurl name="slovenski prevod" url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Installation-HOWTO-sl.html">) <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/Distribution-HOWTO"> hranita podatke o teh distribucijah. <sect1>Nimam dostopa do Useneta. Kje lahko dobim informacije?<label id="nimam_useneta"> <p> Po e-pošti lahko dobite povzetek skupine <tt>comp.os.linux.announce</tt>. Pošljite izraz "<tt>subscribe</tt>" (brez narekovajev) v telesu sporočila na naslov <<htmlurl url="mailto:linux-announce-REQUEST@news-digests.mit.edu" name="linux-announce-REQUEST@news-digests.mit.edu">>. Naročilo tega elektronskega seznama je dobra zamisel, saj prenaša pomembne informacije in dokumentacijo o Linuxu. <p> Prosim, uporabljajte naslove <tt>*-request</tt> za prijave in odjave; pošta na druge naslove bo po nepotrebnem smetila novičarsko skupino! <sect1>Kateri poštni seznami so na voljo?<label id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE"> <p> Razvijalci Linuxa trenutno uporabljajo predvsem strežnik Majordomo na <<htmlurl url="mailto:majordomo@vger.rutgers.edu" name="majordomo@vger.rutgers.edu">>. Pošljite sporočilo z besedo ,,<tt>lists</tt>`` (brez narekovajev) v telesu sporočila in dobili boste seznam vseh tamkajšnjih poštnih seznamov. Če potrebujete pomoč pri prijavi ali odjavi, pošljite besedo ,,<tt>help</tt>``. <p> Dopisni seznam o jedru se arhivira na <url url="http://www.uwsg.indiana.edu/hypermail/linux/kernel/"> in <url url="http://www.lib.uaa.alaska.edu/linux-kernel/archive/">. <p> Prosim, ne pošiljajte na te sezname stvari, ki ne sodijo tja! Večino teh seznamov uporabljajo razvijalci Linuxa za pogovore o strokovnih vprašanjih in nadaljnjem razvoju. Ti seznami niso namenjene vprašanjem novincev, oglasom ali javnim objavam, ki niso neposredno povezane s tematiko seznama. Javnim objavam je mesto na <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">. Gre za skupno spletno politiko. Če ne boste upoštevali tega napotka, vas bodo zelo verjetno nadrli in zatrli. <p> Na voljo je sicer poštni seznam <tt>linux-newbie</tt>, za katerega ,,nobeno vprašanje ni preneumno``, a ga žal spremlja premalo izkušenih uporabnikov, tako da ima bolj majhen promet. <p> Mnogo različnih poštnih seznamov je o Linuxu na <url url="http://www.onelist.com/">. Pojdite na stran s kategorijami in izberite ,,Linux``. Na naslovu <url url="http://oslab.snu.ac.kr/~djshin/linux/mail-list/"> so tudi povezave, prek katerih se lahko prijavite. <p> Na naslovu <url url="http://paml.net/"> je seznam poštnih seznamov, dostopnih prek Useneta. Podatki o seznamih so tudi na <tt>ftp://rtfm.mit.edu/</tt> in se med drugim redno objavljajo v skupinah <htmlurl name="news.announce.newgroups" url="news:news.announce.newgroups">, <htmlurl name="news.lists" url="news:news.lists"> in <htmlurl name="news.groups" url="news:news.groups">. <p> V Sloveniji deluje šest poštnih seznamov Društva uporabnikov Linuxa LUGOS: <itemize> <item><tt>lugos-list</tt>, namenjen vsem uporabnikom Linuxa, <item><tt>lugos-slo</tt>, namenjen slovenizaciji Linuxa, <item><tt>lugos-prog</tt>, namenjen programiranju Linuxa, <item><tt>lugos-help</tt>, namenjen skupini za pomoč začetnikom, <item><tt>lugos-sec</tt>, namenjen varnostnim vprašanjem, <item><tt>lugos-bla</tt>, čvekanje o Linuxu. </itemize> <p> Nanje se prijavite tako, da pošljete pošto na naslov <<htmlurl url="mailto:majordomo@lugos.si" name="majordomo@lugos.si">>. Predmet tega sporočila ni pomemben, v telo sporočila pa napišite npr.: <tscreen><verb>subscribe lugos-list</verb></tscreen> <p> Več o tem izveste na naslovu <url url="http://www.lugos.si/delo/mailinglista.html">. <sect1>Kje so razložena pravna vprašanja o Linuxu?<label id="legal_issues"> <p> Na poštnem seznamu <tt>linux-legal</tt>, seveda. Nanj in še na mnoge druge sezname o Linuxu se lahko prijavite tako, da za začetek pošljete sporočilo z besedo ,,help`` na <htmlurl url="mailto:majordomo@vger.redhat.com?body=help" name="majordomo@vger.redhat.com">. <sect1>Kje so podatki o projektih prostega programja, ki niso vzdrževani? <p> Spletni strani sta na <url url="http://unmaintained.sourceforge.net"> in <url url="http://www.orphansource.org/">. <p> Prosim, poskusite prek e-pošte stopiti v stik z izvirnim avtorjem ali tistim, ki je navedel program kot nevzdrževan, preden sploh pomislite, da bi paketu obesili licenco. <sect1>Ali se novičarske skupine kje arhivirajo?<label id="ARE-THE-NEWSGROUPS-ARCHIVED-ANYWHERE"> <p> Novičarske skupine Useneta o Linuxu se arhivirajo na spletnih straneh <url url="http://groups.google.com/">. <p> Arhiv <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/linux-announce.archive"> vsebuje arhive <tt>comp.os.linux.announce</tt>. Ti se zrcalijo z <url url="ftp://src.doc.ic.ac.uk/usenet/">, ki tudi arhivira <tt>comp.os.linux</tt>, <tt>comp.os.linux.development.apps</tt> in <tt>comp.os.linux.development.system</tt>. <p> Seznami društva LUGOS se arhivirajo na <url url="http://www.mail-archive.com/"> in <url url="http://liste.lugos.si/wws/arc/">, slovenske novičarske skupine v Usenet pa na <url url="http://www.arnes.si/news/archive/">. <sect1>Kje lahko izvem več o temah, povezanih z varnostjo? <p> Stran o varnostnih podatkih o Linuxu je na <url url="http://www.linuxsecurity.com/">. <p> Druga spletna stran je na <url url="http://www.rootshell.com/">, ki ponuja informacije o internetni varnosti in vprašanjih zasebnosti. <p> Za podatke o poštnem seznamu <em>Weekly Linux Security Digest</em> in številnih zbirkah podatkov, povezanih z varnostjo, glej <url url="http://securityportal.com/">. <sect1>Kje najti specifikacije sistema Linux? <p> Za začetek poglejte na stran Linux Standards Base, <url url="http://www.linuxbase.org/">. Na njej so podatki o preskušanju programja, organizaciji datotečnega sistema in poimenovalnih dogovorih za deljene knjižnice. <sect>Združljivost z drugimi operacijskimi sistemi <sect1>Ali si lahko Linux deli disk s sistemom DOS? OS/2? 386BSD? Windows 95? <p> Da. Linux podpira številne datotečne sisteme, tudi standardno razdelitveno shemo MS-DOS, zato si lahko deli disk z drugimi operacijskimi sistemi. <p> Linux podpira vse znane različice datotečnih sistemov Microsoft FAT in VFAT, skupaj s tistimi, ki jih uporabljajo Windows 95, Windows 98, Windows NT, Windows 2000 in Windows ME prek naložljivih modulov jedra. V pravilno nastavljenem sistemu bi se morali ti naložiti samodejno, ko se priklopijo razdelki. <p> Vendar, pozor, nekateri drugi operacijski sistemi morda niso povsem združljivi. Na primer dosovska <tt>FDISK.EXE</tt> in <tt>FORMAT.EXE</tt> lahko prepišeta podatke na razdelku z Linuxom, ker včasih nepravilno uporabljata podatke o razdelkih z zagonskega sektorja namesto z razdelitvene tabele. <p> Da bi programom preprečili tako početje, kaže začetek razdelitvene tabele, ki ste jo naredili, v Linuxu napolniti z ničlami, preden uporabite MS-DOS ali karkoli in jo formatirate. Napišite: <tscreen> <verb>$ dd if=/dev/zero of=/dev/hdXY bs=512 count=1</verb> </tscreen> kjer je <tt>hdXY</tt> ustrezni razdelek; npr. <tt>/dev/hda1</tt> za prvi razdelek na prvem disku (vrste IDE). <p> Linux lahko bere in piše datoteke na vaših dosovskih razdelkih ali razdelkih OS/2 in disketah vrste FAT. Pri tem uporablja dosovski datotečni sistem, vgrajen v jedro, ali paket <tt>mtools</tt>. <p> Poročajo o gonilniku pod licenco GPL za OS/2, ki lahko bere in piše po razdelkih ext2 za Linux. <p> Informacije o podpori datotečnemu sistemu FAT32 najdete na <url url="http://bmrc.berkeley.edu/people/chaffee/fat32.html">. <p> Glej razdelek <ref id="WHAT-SOFTWARE-DOES-LINUX-SUPPORT" name="Kakšno programje podpira Linux?"> o podrobnostih in stanju posnemovalnikov za DOS, MS Windows in System V. <p> Glej tudi razdelke <ref id="amiga_fs" name="Ali ima lahko Linux dostop do Amiginih datotečnih sistemov?">, <ref id="mac_fs" name="Ali ima lahko Linux dostop do Macovih datotečnih sistemov?">, <ref id="ufs_fs" name="Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov UFS (BSD, SysV itd.)?"> in <ref id="smb_fs" name="Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov SMB?">. <p> Menda razvijajo gonilnike za NTFS, ki bi morali podpirati stiskanje kot standardno lastnost. <sect1>Kako doseči datoteke na dosovskem razdelku ali disketi?<label id="dos_files"> <p> Uporabite dosovski datotečni sistem; napišite npr.: <tscreen><verb>$ mkdir /dos $ mount -t msdos -o conv=text,umask=022,uid=100,gid=100 /dev/hda3 /dos </verb></tscreen> <p> Če gre za disketo, je ne pozabite odklopiti (z <tt>umount</tt>), preden jo vzamete iz enote! <p> Po želji lahko uporabite izbire <tt>conv=text/binary/auto</tt>, <tt>umask=nnn</tt>, <tt>uid=nnn</tt> in <tt>gid=nnn</tt>, s katerimi nadzorujete samodejne pretvorbe na koncu vrstice, dovoljenja in lastništvo datotek v dosovskem datotečnem sistemu, kot se pojavljajo v Linuxu. Če priklopite dosovski sistem tako, da ga uvrstite v <tt>/etc/fstab</tt>, lahko navedete te možnosti tam (ločene z vejico). <p> Alternativa temu bi bila uporaba <tt>mtools</tt>, ki jih najdete na mestih FTP v izvedljivi in izvirni kodi. Glej razdelek <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">. <p> Na voljo je popravek za jedro (znan kot fd-patches), ki dovoljuje nestandardno število sledi in/ali sektorjev na disketah; ta popravek je bil zajet v alfa preizkušanje jedra 1.1. <sect1>Ali Linux podpira stisnjene datotečne sisteme ext2? <p> Projekt ext2compr na naslovu <url url="http://e2ompr.memalpha.cx/e2compr/">. <p> Posebna spletna stran je posvečena popravkom za <tt>e2compr</tt>. Koda je še vedno eksperimentalna in zajema popravke za jedra serij 2.0 in 2.1. Podrobnosti o tem projektu, skupaj z najnovejšimi popravki in naslovi elektronskih seznamov, si oglejte na <url url="http://debs.fuller.edu/e2compr/">. <p> [Roderich Schupp, Peter Moulder] <p> <tt>Zlibc</tt> je program, ki dovoljuje starim programom branje stisnjenih (z GNU <tt>gzip</tt>-om) datotek, kot da ne bi bile stisnjene. Glej <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/libs/">. Avtor je Alain Knaff. <p> Na voljo je tudi stisnjeni gonilnik za blokovne naprave, ,,DouBle`` avtorja Jean-Marca Verbavatza, ki lahko poskrbi za sprotno stiskanje diska v jedru. Distribucijo izvirne kode najdete na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/patches/diskdrives/">. Ta gonilnik stisne inode in podatke o imenikih, pa tudi datoteke, zato je vsaka okvara datotečnega sistema lahko že usodna. <p> Na voljo je tudi paket, imenovan <tt>tcx</tt> (Transparently Compressed Executables), ki vam dovoljuje posest stisnjenih redko rabljenih izvedljivih datotek in začasno raztegnitev teh datotek po potrebi. Najdete ga na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/compress/">. <sect1>Ali lahko Linux uporablja dosovski pogon, stisnjen s Stackerjem, DBLSPC itd.? <p> Še do pred kratkim tega niste mogli početi prav zlahka. Dosovske pogone DOS 6.X dosežete v posnemanju sistema DOS (<ref id="WHAT-SOFTWARE-DOES-LINUX-SUPPORT" name="Katere programe podpira Linux">), toda to je teže, kakor dosegati normalne pogone z dosovskim modulom ali izbire v jedru ali s paketom <tt>mtools</tt>. <p> Nedavno pa je bil dodan paket, imenovan <tt>dmsdos</tt>, ki bere in piše stisnjene datotečne sisteme, kot je DoubleSpace/DriveSpace v MS-DOS 6.x in Win95, pa tudi različici 3 in 4 programa Stacker. To je naložljiv modul jedra, ki je dostopen v arhivih na mestu <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/filesystem/dosfs/">. <sect1>Ali lahko v Linuxu dosežem razdelke HPFS sistema OS/2? <p> Da, toda v Linuxu boste lahko z razdelka HPFS le brali. Pri prevajanju jedra je dostopna tudi izbira za podporo sistemu HPFS v jedru ali kot modul. Glej datoteko <tt>Documentation/filesystems/hpfs.txt</tt> v distribuciji izvirne kode jedra (razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">). Razdelek HPFS lahko potem priklopite, npr. takole: <tscreen> <verb> $ mkdir /hpfs $ mount -t hpfs /dev/hda5 /hpfs </verb> </tscreen> <sect1>Ali lahko Linux doseže datotečne sisteme Amige? <label id="amiga_fs"> <p> Jedro Linuxa podpira datotečni sistem Amiga Fast File System (AFFS) različice 1.3 ali poznejše, kot izbiro pri prevajanju jedra ali kot modul. Podrobnosti o tem si preberite v datoteki <tt>Documentation/filesystems/affs.txt</tt> v distribuciji izvirne kode jedra Linux. <p> Oglejte si tudi razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">. <p> Linux podpira AFFS le na razdelkih diskov. Diskete niso podprte zaradi nezdružljivosti disketnih krmilnikov Amige in krmilnikov v osebnih računalnikih in delovnih postajah. Gonilnik za AFFS lahko tudi priklaplja diskovne razdelke, ki jih uporablja Un*x Amiga Emulator avtorja Bernda Schmidta. <sect1>Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov UFS (BSD, SysV itd.)?<label id="ufs_fs"> <p> Zadnja jedra lahko priklapljajo (v načinu ,,samo branje``) datotečne sisteme UFS, ki jih uporabljajo System V, Coherent; Xenix; BSD, in izpeljanke, kot so SunOS, FreeBSD, NetBSD in NeXTstep. Podpora UFS je na voljo kot izbira pri prevajanju jedra ali kot modul. <p> Glej tudi razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">. <sect1>Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov SMB?<label id="smb_fs"> <p> Linux lahko bere in piše po diskih, delujočih v Windows for Workgroups in diskih Windows NT SMB. Glej datoteko <tt>Documentation/filesystems/smbfs.txt</tt>, ki je priložena izvirni kodi jedra, in razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">. <p> Na voljo je tudi zbirka programov, imenovana Samba, ki zagotavlja podporo omrežnim datotečnim sistemom WfW (če tečejo v TCP/IP). Informacija o tem je v datoteki <tt>README</tt> na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/network/samba/">. <p> Spletna stran Sambe je na <url url="http://www.samba.org/">, o podpori SMB pa lahko berete tudi na spletni strani <url url="http://samba.anu.edu.au/samba/">. <sect1>Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov Maca?<label id="mac_fs"> <p> Dobi se nabor uporabnih programov, ki lahko berejo in pišejo na Macintosh Hierarchical File System (HFS). Najdete ga na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/disk-management/">. <p> Dostop do novejših datotečnih sistemov HFS+ še razvijajo. <sect1>Ali lahko v Linuxu poganjam programe, pisane za Microsoft Windows?<label id="ms_windows"> <p> Projekt WINE, ki se ukvarja z razvijanjem posnemovalnika MS Windows za Linux, še ni zrel za splošno razširjanje. Če želite prispevati k razvoju, si oglejte status projekta v novičarski skupini <htmlurl url="news:comp.emulators.ms-windows.wine" name="comp.emulators.ms-windows.wine">. <p> Pogosta vprašanja v zvezi s tem je zbral P. David Gardner na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/faqs/Wine-FAQ/">. <p> Do nadaljnjega je najboljša izbira za pogon programov v MS Windows sistem z dvojnim zaganjanjem. LILO, zagonski nalagalnik Linuxa, lahko zažene enega izmed operacijskih sistemov na menuju. Podrobnosti si oglejte v dokumentaciji, ki je priložena LILO. Tudi <tt>LOADLIN</tt> (dosovski program za nalaganje Linuxa ali jedro drugega OS) je priročna pot za sobivanje Linuxa in sistema DOS. <tt>LOADLIN</tt> je še posebej priročen, ko želite namestiti Linux na tretji ali četrti pogon vašega sistema (ali ko dodajate pogon SCSI v sistem z zdajšnjimi pogoni IDE). <p> V teh primerih navadno zaganjalnik LILO ne zna najti ali naložiti jedra na ,drugem` pogonu. Torej preprosto naredite imenik <tt>C:\LINUX</tt> (ali karkoli), postavite vanj <tt>LOADLIN</tt> s kopijo vašega jedra, in uporabite to sestavo. <p> <tt>LOADLIN</tt> uporablja VCPI. Windows 95 bo ob njegovem zagonu hotel narediti ,,vnovični zagon v načinu DOS`` (kot tudi pri nekaterih drugih dosovskih programih, ki tečejo v zaščitenem načinu procesorja). <p> Zgodnje različice programa <tt>LOADLIN</tt> so včasih potrebovale paket, imenovan <tt>REALBIOS.COM</tt>, ki je potreboval zagonski postopek s (skoraj) prazno disketo za preslikavo prekinitvenih vektorjev (preden je naložil katerikoli programski gonilnik). (Trenutne različice niso pakirane skupaj s to datoteko in ni videti, da bi jo potrebovale.) <p> [Jim Dennis] <p> Za poganjanje Windows v gostiteljskem operacijskem sistemu Linux je na voljo tudi lastniški program, imenovan VMWare. Glej domačo stran podjetja na <url url="http://www.vmware.com/">. <sect1>Kje dobim informacije o združljivosti z NFS? <p> Sveže podatke si oglejte v spisu NFS-HOWTO. <p> Informacije so delno pobrane iz izvrstnega spisa NFS HOWTO Nicolaia Langfeldta, ki je bil oktobra 1999 še svež. <p> Večina jeder različice 2.2.x potrebuje vrsto popravkov za namestitev podsistema <tt>knfsd</tt>, ki ga vzdržuje H. J. Lu, za učinkovito (ali pa sploh) delovanje s stroji Sparc, IBM RS, Alpha in morda tudi drugimi. Ta paket je pravzaprav zbirka popravkov za izvirno kodo jedra. Jedra 2.4 imajo boljšo podporo neintelovi arhitekturi. <p> Na voljo je tudi strežnik, ki teče v uporabniškem prostoru. Sicer mu manjka podpora za zaklepanje oddaljenih datotek, a ga je preprosteje namestiti. Lahko je enako učinkovit. <p> Seznam URL za strežnik knfsd in uporabniški strežnik je pri novejših izdajah jedra v datoteki <tt>Documentation/Changes</tt>. <p> Za jedrni podsistem za podporo NFS je na voljo tudi strežnik CVS, pa tudi spletna stran o NFS na <url url="http://www.linuxnfs.sourceforge.org/">, čeprav ta stran zahteva vnos gesla za dostop. Ustrezni URL so našteti v datoteki <tt>README.nfs</tt> na <url url="ftp://ftp.si.kernel.org/"> in drugih arhivnih mestih jedra, skupaj z navodili za priključitev. Popravki so na <url url="ftp://ftp.varesearch.com/pub/kernel/latest/patches/">. <p> Arhivi izvirne kode uporabniškega strežnika in pripomočkov zanj so trenutno na <url url="ftp://linux.mathematik.tu-darmstadt.de/pub/linux/people/okir/">. <p> V starejših izdajah Solarisa lahko manjkajoči <tt>statd</tt> ali <tt>lockd</tt> v odjemniku ali strežniku povzroča nezdružljivost. Na nekaterih različicah Solarisa se <tt>statd</tt> lahko uporablja za izkoriščanje lastnosti samodejnega priklapljalnik (angl. automounter). Sun je izdal popravek za to, a <tt>statd</tt> je treba v takih sistemih še vedno pognati kot <tt>root</tt>. V novejših sistemih Solaris si za omogočanje deljenja diskov oglejte informacije v <tt>/etc/dfs/dfstab</tt> ter stran referenčnega priročnika za <tt>share(1M)</tt>. Poleg tega vam program <tt>rpcinfo</tt> lahko pove, ali je v krajevnem ali oddaljenem stroju na voljo <tt>statd</tt> ali <tt>lockd</tt>. <p> Na poštnem seznamu <tt>linux-kernel</tt> se venomer porajajo pogovori o stanju podsistema NFS, za katerega se zdi, da se hitro spreminja. <p> [Nicolai Langfeldt, Robert Kiesling, Anders Hammarquist] <sect1>Ali lahko Linux uporablja pisave True Type? <p> Da. Za okenski sistem X je na voljo precej strežnikov pisav True Type. Eden izmed njih je <tt>xfsft</tt>, katerega domača stran je na <url url="http://www.dcs.ed.ac.uk/home/jec/programs/xfsft/">. Tam so tudi navodila za prikrojitev. <p> Drugi strežnik pisav True Type je <tt>xfstt</tt>. <p> Ljudje tudi poročajo o uspehih z drugimi strežniki pisav True Type. Z domače strani <tt>xfsft</tt> vodijo povezave tudi do teh. <p> Podporo pisavam True Type lahko prevedete tudi neposredno v vaš strežnik X. Podrobnosti si spet oglejte na domači strani strežnika <tt>xfsft</tt>. <p> Uporabniki Debiana bi si morali ogledati spis TT-Debian-HOWTO. <sect1>Ali se Linux lahko zažene iz okolja MS-DOS? <p> Če LILO ne deluje in ima stroj nameščen MS-DOS ali Microsoft Windows, vam lahko ostane računalnik, ki se noče zagnati. To se lahko zgodi tudi pri nadgradnji vaše distribucije Linuxa. Vnovična namestitev nalagalnika LILO je zadnje, kar naredi namestitveni program. <p> Kadar nameščate ali nadgrajujete Linux v stroj z dvojnim zaganjanjem, je zelo pomembno, da imate v bližini rešilno disketo za MS-DOS ali Windows, da lahko izvedete <tt>FDISK /MBR</tt>. Potem lahko uporabite <tt>LOADLIN.EXE</tt> namesto nalagalnika LILO. <p> Naslednja datoteka <tt>CONFIG.SYS</tt> je eden od možnih načinov klicanja <tt>LOADLIN.EXE</tt> in zagon MS-DOS ali Linuxa. <tscreen> <verb> [menu] menuitem=DOS, Dos Boot menuitem=LINUX, Linux Boot [LINUX] shell=c:\redhat\loadlin.exe c:\redhat\autoboot\vmlinuz vga=5 root=/dev/hdc1 ro [DOS] STACKS = 0,0 rem Vsi drugi gonilniki za DOS se naložijo tukaj. </verb> </tscreen> To ustvari menu, na katerem lahko skočite neposredno na <tt>loadlin</tt>, še preden se naložijo vsi gonilniki MS-DOS. <p> Poti in izbire so posebne za vsak posamezni stroj in bi morale biti očitno intuitivne tudi najbolj naključnemu opazovalcu. Oglejte si dokumentacijo za <tt>LOADLIN.EXE</tt> za izbire. Te so enake kot pri nalagalniku LILO in se tako ali tako le posredujejo jedru. <p> [Jim Harvey] <sect1>Kako zaženem Linux z Boot Managerjem iz OS/2? <p> Takole: <enum> <item> Naredite razdelek s <tt>FDISK.EXE</tt> za OS/2 (ne s programom <tt>fdisk</tt> za Linux). <item> Formatirajte ta razdelek v OS/2 kot FAT ali kot HPFS. To je potrebno zato, da OS/2 ve, da je razdelek formatiran. (Ta korak ni nujno potreben pri OS/2 3.0 Warp.) <item> Dodajte razdelek v Boot Manager. <item> Zaženite Linux in naredite datotečni sistem na razdelku (<tt>mkfs -t ext2</tt> ali <tt>mke2fs</tt>). Zdaj lahko, če želite, uporabite <tt>fdisk</tt> v Linuxu in spremenite kodo novega razdelka na vrsto 83 (Linux Native) -- to lahko pomaga nekaterim avtomatičnim skriptom poiskati pravi razdelek. <item> Namestite Linux na razdelek. <item> Namestite LILO na razdelek Linuxa .- ne na master boot record diska. S tem namestite LILO na razdelek Linuxa kot zagonski nalagalnik druge faze (za Boot Managerjem), ki bo zagnal jedro, določeno v njegovi konfiguracijski datoteki. V datoteko <tt>/etc/lilo/config </tt>ali <tt>/etc/lilo.config</tt> napišite <tscreen> <verb> boot = /dev/hda2 </verb> </tscreen> kjer je <tt>/dev/hda2</tt> zaganjalni razdelek. <item> Preverite, da je razdelek z Boot Managerjem označen kot dejaven, saj boste uporabljali Boot Manager za izbiro zaganjanja. </enum> <p> Kup HOWTO o večzagonskem nalaganju sistemov je na domači strani LDP, <url url="http://www.linuxdoc.org/">. <sect>Datotečni sistemi, diski in pogoni <sect1>Kako naj prepričam Linux, da bo deloval na mojem disku?<label id="LINUX-TO-WORK-WITH-MY-DISK"> <p> Če je vaš disk IDE ali EIDE, si preberite datoteko <tt>/usr/src/linux/drivers/block/README.ide</tt> (zajeta je v izvirno kodo jedra Linuxa), ki obsega številne uporabne nasvete o diskih IDE. Številni sodobni krmilniki IDE delajo preslikavo med ,,fizičnimi`` in ,,logičnimi`` cilindri/glavami/sektorji. <p> Do diskov SCSI imate dostop z linearnimi bločnimi številkami. BIOS si izmisli nekaj ,,logičnih`` podatkov o cilindrih/glavah/sektorjih, da lahko disk deluje v sistemu DOS. <p> Starejši BIOS, združljiv z IBM PC, navadno ne bo mogel do razdelkov, večjih od 1024 logičnih cilindrov, in bo v najboljšem primeru povzročil, da bo zaganjanje Linuxa s programom LILO na takih razdelkih problematično. <p> Vseeno lahko take razdelke uporabite v Linuxu ali kakem drugem operacijskem sistemu, ki imajo neposreden dostop do krmilnika. <p> Priporočeno je narediti vsaj en razdelek za Linux v celoti pod omejitvijo 1024 cilindrov in zaganjati sistem z njega. Drugi razdelki bodo potem delovali v redu. <p> Videti je, da je nekaj težav tudi z novejšimi pogoni Ultra-DMA. Podrobnosti ne vem, a postajajo zelo pogost problem na namestitvenih prireditvah, ki jih prireja skupina SVLUG. Nič čudnega, če lahko dobite od 8 do 12 GB pogone po 200 ali 300 dolarjev. <p> [Jim Dennis] <sect1>Kako lahko odbrišem datoteke? <p> Na splošno je to zelo težko storiti v kateremkoli Unixu zaradi njihove večopravilne narave. Nekateri sicer razvijajo odbrisanje datotek na datotečnem sistemu ext2fs, a ne veselite se prezgodaj. <p> Na voljo je nekaj programskih paketov, ki namestijo nove ukaze za brisanje in kopiranje. Z novimi ukazi se zbrisana datoteka prenese v poseben imenik -- ,,koš za smeti``. Od tam jo lahko vrnete, dokler se koš samodejno ne izprazni (s procesom, ki teče v ozadju). <p> Upravljalnik datotek Midnight Commander ponuja možnost odbrisanja (angl. undelete), ki uporablja funkcije iz knjižnice datotečnega sistema ext2 in imenik za odbrisane datoteke za vsak datotečni sistem. Komercialni distribucijski paketi MV lahko imajo to možnost vklopljeno ali pa tudi ne, zato zagotovo preverite distribucijo izvirne kode za navodila, kako omogočiti možnost odbrisanja datotek. <p> Namesto tega lahko preiskujete surovo diskovno napravo (raw disk device), na kateri je problematični datotečni sistem. To je težko delo. Za kaj takega morate biti izkušen uporabnik in povrhu še <tt>root</tt>. Vendar je to mogoče. Poženite <tt>grep</tt> na surovi diskovni napravi, denimo: <verb> grep -b 'bookmarks' /dev/hda </verb> Če podatki niso bili prepisani, bi jih morali biti sposobni obnoviti z urejevalnikom besedil. <p> [Dave Cinege, Daniel Novotny] <sect1>Kako lahko naredim rezervne kopije? <p> Kopijo hierarhije imenikov ali popolnega datotečnega sistema na katerikoli nosilec lahko naredite s programoma GNU <tt>tar</tt> ali <tt>cpio</tt>, standardnima pripomočkoma Unixa za te namene. Trenutno se zdi Tar več uporabljen, obsega pa tudi izbire v ukazni vrstici za izdelavo stisnjenih, inkrementalnih rezervnih kopij ter kopij z več nosilci. Dokumentacija v obliki GNU Texinfo obsega vse informacije. <p> Na Usenetu precej omenjajo tudi prosti program Amanda, katerega spletna stran je na naslovu <url url="http://www.amanda.org/">. <p> Na voljo je tudi več komercialnih pripomočkov za izdelavo rezervnih kopij. Pogosto so zajeti v komercialne distribucije. <sect1>Kako lahko razdelku nedestruktivno spremenim velikost? <p> V MS-DOS uporabite program <tt>FIPS.EXE</tt>, zajet v večino distribucij Linuxa. <p> Urejevalnik razdelkov GNU <tt>parted</tt> je dovolj stabilen, da ga navadni, negurujski smrtniki uporabljajo razmeroma zaupljivo. Izvirna koda za zadnjo različico je na <url url="ftp://ftp.gnu.org/pub/gnu/parted/">. Na voljo je tudi slika zagonske diskete za spreminjanje velikosti korenskih razdelkov ali za poganjanje <tt>parted</tt> v strojih brez Linuxa. Disketa s sliko je lahko preprostejša za začetnike. Gradnja iz izvirne kode lahko zahteva nekaj dodatnih nastavitev. <p> Parted ima tudi dokumentacijo za datotečne sisteme za Linux in FAT (MS-DOS) v navadnem besedilnem formatu. <p> Nekaterim komercialnim distribucijam so priloženi tudi njihovi posebni programi za spreminjanje velikosti razdelkov, kot je Partition Magic. <sect1>Ali je na voljo defragmentator za ext2fs ipd.? <p> Da. Na voljo je program <tt>defrag</tt>, defragmentator za datotečna sistema ext2 in minix za Linux in za starejši datotečni sistem vrste ext. Dostopen je na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/filesystems/defrag-0.70.tar.gz">. Uporabniki datotečnega sistema ext2 lahko verjetno shajajo tudi brez <tt>defrag</tt>a, saj ima ext2 dodatno kodo, ki preprečuje fragmentiranje tudi na zelo zasedenih diskih. <sect1>Kako na disketi ustvarim datotečni sistem? <p> Če poganjate novejše namizje Gnome ali KDE, imate orodje z grafičnim uporabniškim vmesnikom, ki vam omogoča preprosto formatiranje disket. <p> Navadno 3,5-palčno disketo velike gostote v ukazni vrstici formatirate takole: <tscreen><verb>$ fdformat /dev/fd0H1440 $ mkfs -t ext2 -m 0 /dev/fd0H1440 1440 </verb></tscreen> <p> Za diskete velikosti 5,25 palca uporabite <tt>fd0h1200</tt> in <tt>1200</tt> namesto <tt>1440</tt>. Če je disketa v pogonu ,,B``, pišite <tt>fd1</tt> namesto <tt>fd0</tt>. <p> Izbira ,,<tt>-m 0</tt>`` ukaže programu <tt>mkfs.ext2</tt>, naj ne rezervira prostora na disku za superuporabnika -- navadno je zadnjih 10% rezerviranih za <tt>root</tt>a. <p> Prvi ukaz izvede nizkonivojsko formatiranje. Drugi ukaz ustvari prazen datotečni sistem. Disketo lahko priklopite podobno kakor razdelek diska in preprosto kopirate/premikate datoteke s <tt>cp</tt>, <tt>mv</tt> ipd. <p> Pravila za imenovanje naprav so na splošno enaka v vseh Unixih. Najdete jih v vodniku Matta Welsha <em>Namestitev in začetek dela z Linuxom</em>. (Glej poglavje <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">.) Podrobnejši in bolj strokoven opis je v dokumentu <em>Linux Allocated Devices</em> avtorja H. Petra Anvina, <hpa@zytor.com>. Ta spis je na voljo v obliki za LaTeX in ASCII v distribuciji izvirne kode jedra (verjetno v imeniku <tt>/usr/src/kernel/Documentation</tt>) kot <tt>devices.tex</tt> in <tt>devices.txt</tt>. <sect1>Ali Linux podpira navidezne datotečne sisteme, kot je RAID? <p> Novejša jedra Linuxa podpirajo programski RAID in bodo delovala z diskovnimi krmilniki RAID. <p> Samodejni priklapljalnik (angl. automounter) za razdelke NFS je del večine distribucij Linuxa. <p> Poleg tega je še veliko projektov, povezanih z navideznimi datotečnimi sistemi. Eden izmed njih, <em>Linux Logical Volume Manager</em>, je na <url url="http://linux.msede.com/lvm/">. <sect1>Ali Linux podpira enkripcijo datotečnega sistema? <p> Da. Eden teh datotečnih sistemov, ppdd, se arhivira na <url url="http://pweb.de.uu.net/flexsys.mtk/">. <sect1>Kaj pomenijo grda sporočila o inodih, blokih in podobno? <p> Morda imate pokvarjen datotečni sistem, najbrž zato, ker niste pravilno pripravili Linuxa na izklop (z ukazom <tt>shutdown</tt>), preden ste izklopili ali vnovič zagnali računalnik. Najnovejši program <tt>shutdown</tt> dobite na primer v paketu <tt>util-linux</tt>, ki je arhiviran na sunsite in tsx-11. <p> Če imate srečo, bo program <tt>fsck</tt> (ali <tt>e2fsck</tt> ali <tt>xfsck</tt>, kakor se pač že imenuje, če nimate samodejnega <tt>fsck</tt>-ja), lahko popravil vaš datotečni sistem. Če nimate sreče, je datotečni sistem uničen in ga boste morali reinicializirati s programom <tt>mkfs</tt> (ali <tt>mke2fs</tt> ali <tt>mkxfs</tt> itd.) in prepisati podatke z varnostnih kopij. <p> NB: Ne poskusite preverjati datotečnega sistema, ki je priklopljen v načinu za branje/pisanje -- to se nanaša tudi na korenski razdelek, če ob zagonu ne vidite napisa <tscreen> <verb>VFS: mounted root ... read-only</verb> </tscreen> <sect1>Zakaj moje izmenjevalno območje za navidezni pomnilnik ne deluje?<label id="notw_swap"> <p> Ko zaganjate računalnik (ali ročno vključujete izmenjevalno področje, angl. swap), morate videti sporočilo <tscreen><verb>Adding Swap: NNNNk swap-space </verb></tscreen> <p> Če sploh ne vidite nobenega sporočila, vam verjetno manjka ukaz <tscreen><verb>swapon -av </verb></tscreen> (ukaz, ki vključi izmenjevalno funkcijo) v datoteki <tt>/etc/rc.local</tt> ali <tt>/etc/rc.d/*</tt> (sistemski štartni skripti), ali ste pozabili vpisati prave podatke v <tt>/etc/fstab</tt>, na primer: <tscreen><verb>/dev/hda2 none swap sw </verb></tscreen> <p> Lahko se vam prikaže sporočilo <tscreen><verb>Unable to find swap-space signature </verb></tscreen> <p> To pomeni, da ste pozabili pognati <tt>mkswap</tt>. Podrobnosti si oglejte na <tt>man mkswap</tt>; deluje zelo podobno kakor <tt>mkfs</tt>. <p> Ukaz <tt/free/ poleg količine prostega pomnilnika izpiše tudi: <tscreen><verb> total used free Swap: 10188 2960 7228 </verb></tscreen> <p> Če ukaz <tt>cat /proc/swaps</tt> razkrije le ime datotek ali razdelkov, ne pa tudi podatka o izmenjevalnem prostoru, potrebuje izmenjevalna datoteka ali razdelek vnovično inicializacijo. <p> Uporabite <tt>fdisk</tt> (kot <tt>root</tt>), da ugotovite, kateri razdelek diska je bil določen za izmenjevalni razdelek. Razdelek je treba še vedno inicializirati z <tt>mkswap</tt>, preden ga omogočite s <tt>swapon</tt>. <p> [Andy Jefferson, Steve Withers] <sect1>Kako lahko začasno dodam izmenjevalni prostor? <p> Poleg izmenjevalnega razdelka lahko Linux uporablja tudi izmenjevalno datoteko. Nekateri programi, kot g++, lahko uporabljajo velikanske količine navideznega pomnilnika, kar zahteva začasno stvaritev dodatnega prostora. Če želite, denimo, namestiti dodatnih 64 MB izmenjevalnega prostora, uporabite naslednje lupinske ukaze: <tscreen> <verb> # dd if=/dev/zero of=/swap bs=1024 count=65535 # mkswap /swap # swapon /swap </verb> </tscreen> Argument <tt>count=</tt> ukaza <tt>dd</tt> določa, kako velika naj bo izmenjevalna datoteka. V tem primeru je ime izmenjevalne datoteke <tt>/swap</tt>, vendar lahko ime in mesto na splošno določate poljubno, glede na dostopni prostor v vašem datotečnem sistemu in pravico pisanja v določeni imenik. <p> Ko izmenjevalnega prostora ne potrebujete več, ga lahko odstranite z naslednjima ukazoma: <tscreen> <verb> # swapoff /swap # rm /swap </verb> </tscreen> Za podrobna navodila glej tudi <htmlurl name="Installation HOWTO" url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Installation-HOWTO-sl.html"> ter <htmlurl name="Namestitev in začetek dela z Linuxom" url="http://www.lugos.si/delo/slo/LIGS-sl/">. <p> Če po tem še vedno ne boste imeli dovolj izmenjevalnega prostora, si oglejte <ref id="MORE-THAN-128MB-OF-SWAP" name="Kako lahko uporabim več kot 128 MB izmenjevalnega prostora?">. <sect1>Ali lahko odstranim LILO, da bo moj sistem spet zaganjal DOS? <p> Program <tt>lilo</tt> (ne celotni paket LILO) uporablja izbiro <tt>-u</tt> v ukazni vrstici za odmestitev zagonskega nalagalnika LILO. Podati morate tudi ime naprave, v katero ste namestili LILO, na primer: <tscreen><verb>lilo -u /dev/hda</verb></tscreen> To na disk zapiše izvirni glavni zagonski sektor, kakršen je bil pred uporabo paketa LILO. Najde ga v datoteki <tt>/boot/boot.0300</tt>. Če ste LILO namestili na razdelek kot sekundarni zagonski nalagalnik, denimo na <tt>/dev/hda1</tt>, <tt>lilo</tt> znova namesti izvirni zagonski sektor iz datoteke <tt>/boot/boot.0301</tt>. Podrobnosti si oglejte na strani referenčnega priročnika o <tt>lilo</tt>. Hvala Villyju Kruseju, da me je spomnil, naj osvežim ta odgovor. <p> Če imate zgodnjo različico paketa LILO, boste morali uporabiti nedokumentirani dosovski (MS-DOS 5.0 ali poznejši, ali OS/2) ukaz <tt>FDISK /MBR</tt>. To bo obnovilo standardni glavni dosovski zagonski zapis (angl. Master Boot Record). Če imate DR-DOS 6.0, pojdite v <TT>FDISK</TT> po običajni poti in potem izberite izbiro za prepis glavnega zagonskega zapisa (,,Re-write Master Boot Record``). <p> Če naredite zagonsko disketo z namestitvenim procesom v Windows, preverite, ali so na njej programi <tt>FDISK.EXE</tt>, <tt>FORMAT.COM</tt> in <tt>SYS.COM</tt>, in uporabite to, da znova namestite MS-DOS na disk. <p> Če nimate MS-DOS ali DR-DOS, morate uporabiti zagonski sektor, ki ga je LILO shranil, ko ste ga prvič namestili. Saj ste shranili to datoteko, kajne? Verjetno se imenuje <tt>boot.0301</tt> ali kaj podobnega. Napišite <tscreen> <verb>dd if=boot.0301 of=/dev/hda bs=445 count=1</verb> </tscreen> (ali <tt>/dev/sda</tt>, če uporabljate disk SCSI). To lahko zbriše tudi vašo razdelitveno tabelo, zato pozor! Če ste obupani, lahko uporabite <tscreen> <verb>dd if=/dev/zero of=/dev/hda bs=512 count=1</verb> </tscreen> <p> To bo povsem zbrisalo vašo razdelitveno tabelo in zagonski sektor; potem lahko še enkrat formatirate disk z vašim priljubljenim programom. Toda to bo naredilo tudi vsebino vašega diska nedostopno -- če niste strokovnjak, boste izgubili vse podatke. <p> Upoštevajte, da dosovski MBR zažene tisti (in le tisti!) razdelek, ki je označen kot <em>delujoč</em>. Morda boste morali uporabiti <tt>fdisk</tt> za prižiganje in ugašanje zastavic dejavnosti na vaših razdelkih. (Prevajalčeva opomba: Uporabite <tt>fdisk</tt>, da boste povsem prepričani, ali je dosovski razdelek res delujoč, preden storite karkoli iz tega poglavja. Zgodilo se mi je že, da je bil razdelek z Linuxom delujoč, LILO odstranjen iz MBR, računalnik pa ni zagnal nobenega sistema.) <sect1>Zakaj program <tt>fdformat</tt> zahteva pravice naduporabnika? <p> Sistemske klice za formatiranje diskete lahko izvedete le kot root, ne glede na morebitna drugačna dovoljenja za naprave <tt>/dev/fd0*</tt>. Če želite, da bo katerikoli uporabnik lahko formatiral disketo, poskusite dobiti program <tt>fdformat2</tt>. Ta se izogne omejitvam tako, da teče s <tt>setuid</tt> kot root. <sect1>Zakaj se razdelki ext2fs preverjajo ob vsakem zagonu? <p> Glej razdelek <ref id="EXT2-FS-WARNING-MOUNTING" name="EXT2-fs: warning: mounting unchecked filesystem.">. <sect1>Zakaj lahko moj korenski datotečni sistem le berem? <p> Če vas zanima, kako ste zašli v trenutno stanje, si preberite razdelek <ref id="EXT2-FS-WARNING-MOUNTING" name="EXT2-fs: warning: mounting unchecked filesystem.">. <p> Še enkrat priklopite korenski datotečni sistem. Če je datoteka <tt>/etc/fstab</tt> pravilna, preprosto priklopite takole: <tscreen> <verb>mount -n -o remount /</verb> </tscreen> <p> Če je <tt>/etc/fstab</tt> napačna, morate podati ime naprave in verjetno tudi vrsto, npr.: <tscreen><verb>mount -n -o remount -t ext2 /dev/hda2 / </verb></tscreen> <sect1>Kaj je <tt>/proc/kcore</tt>? <p> V resnici nobena od datotek v imeniku <tt>/proc</tt> ne počiva v njem -- to so le ,,navidezne`` datoteke, ki jih naredi jedro, da vam da informacijo o sistemu. Zato tudi nobena od tamkajšnjih datotek ne zaseda prostora na disku. <p> <tt>/proc/kcore</tt> je ,,vzdevek`` pomnilnika v vašem računalniku. Velikost te datoteke je enaka velikosti vašega RAM in če jo berete kot datoteko, bere jedro vsebino pomnilnika. <sect1>Zakaj krmilnik AHA1542C ne deluje z Linuxom? <p> Izbira v biosu za dovolitev diskov z več kot 1024 cilindri je potrebna le za odpravo pomanjkljivosti biosa, združljivega s PC, in mora biti v Linuxu <em>izklopljena</em>. Starejša jedra Linuxa morajo imeti izklopljene vse izbire ,,naprednega biosa`` -- vse, razen tiste o pregledovanju vodila za zaganjalne naprave (bus scanning for bootable devices). <sect1>Kje lahko najdem datotečni sistem z dnevniki? <p> Linux pravzaprav podpira več dnevniških datotečnih sistemov; ext3 je zdaj del trenutnega jedra 2.4.x. <p> Datotečni sistem z dnevniki (angl. journalling file system), imenovan ,,Reiserfs``, so pravkar dali na preizkušanje. Pravijo, da naredi Linux celo hitrejši od Linuxa z nameščenim datotečnim sistemom Ext2, še posebej, če delate s številnimi malimi datotekami. <p> Popolni podatki so dostopni prek <url url="http://devlinux.org/namesys/">. <p> JFS še vedno razvijajo. <sect>Prenos, prevajanje in dobivanje programov <sect1>Kako prevedem programe? <p> Večina programja za Linux je napisana v jeziku C in prevedena s prevajalnikom GNU C (GCC). GCC je del vsake distribucije Linuxa. Najnovejša različica prevajalnika, dokumentacija in popravki so dostopni na <url url="ftp://ftp.gnu.org/pub/gnu/">. <p> Programi, napisani v C++, se morajo prevesti s prevajalnikom GNU G++, ki je tudi del distribucije Linuxa in dostopen na istem mestu kakor GCC. <p> Za gradnjo jeder različice 2.0.x in poznejših boste potrebovali GCC različice 2.7.2.x. Poskus prevajanja jedra Linuxa z drugim prevajalnikom, kot so GCC 2.8.x, EGCS, ali PGCC, lahko povzroči težave zaradi odvisnosti kode od posebnosti GCC. Jedra različic 2.2, 2.4 in razvojna jedra 2.5 bi se morala pravilno prevesti tudi z novejšimi prevajalniki. <p> Podatki o prevajalniku EGCS so na naslovu <url url="http://www.gnu.org/software/gcc/gcc.html">. <p> Vedite tudi, da v današnjem času razvijalci jedra ne odgovarjajo na obvestila o hroščih starejših jeder, temveč se osredotočajo na razvoj jeder 2.5.x in vzdrževanje jeder 2.2.x in 2.4.x. <p> [J.H.M. Dassen, Axel Boldt] <sect1>Kako namestim gnujevsko programje? <p> V pravilno nameščenem sistemu zahteva nameščanje gnujevskega programskega paketa štiri korake. <enum> <item>Z arhivom <tt>.tar.gz</tt> v imeniku <tt>/usr/src/</tt> ali kjerkoli že imate svoje izvirne datoteke, razširite in dearhivirajte paket z ukazom: <verb> # tar zxvf package-name.tar.gz </verb> <item> Poženite skript <tt>./configure</tt> s katerimikoli argumenti, ki jih potrebujete, v najvišjem imeniku arhiva izvirne kode. Izbire, ki jih prepozna <tt>configure</tt>, so navadno zajete v datoteki <tt>INSTALL</tt> ali <tt>README</tt>. <item> Poženite <tt>make</tt>. To bo zgradilo izvedljivi program (ali programe) iz izvirne kode in lahko traja nekaj minut ali nekaj ur, odvisno od hitrosti računalnika in velikosti paketa. <item> Poženite <tt>make install</tt>. To bo namestilo prevedene binarne datoteke, nastavitvene datoteke in vse knjižnice v ustrezne imenike. </enum> <sect1>Kje lahko dobim javo? <p> Na naslovu <url url="http://java.sun.com/java/"> je okolje za poganjanje jave podjetja Sun Microsystems. <p> Lahko dobite tudi izvirno kodo, ki jo je licenciralo podjetje Sun Microsystems. <p> Domača stran prevajalnika za Javo Jikes podjetja IBM je na <url url="http://www10.software.ibm.com/developerworks/opensource/jikes">. <p> Za Linux je na voljo tudi različica brkljalnika HotJava, ki ga izdeluje Sun; glej <url url="http://www.java.sun.com/products/hotjava/">. <p> Kaffe, različica jave s prosto izvirno kodo, je na <url url="http://www.kaffe.org/">. <p> Na naslovu <url url="http://www.blackdown.org/java-linux.html"> je stran z viri prostih in komercialnih paketov za javo. <p> Netscape Communicator ima svojo različico okolja za poganjanje jave, zato imate za pregledovanje spletne javanske grafike morda že na voljo različico navideznega stroja in ustrezne knjižnice za javo. Communicator lahko prenesete z <url url="http://www.netscape.com/">. <sect1>Kako prenesem XXX na Linux?<label id="PORT-XXX-TO-LINUX"> <p> Unixovski programi se na splošno zelo lepo prenašajo med različnimi Unixi. Preprosto upoštevajte namestitvena navodila. Če ne veste odgovorov na nekatera vprašanja med namestitvenim postopkom -- in tudi ne veste, kako bi jih izvedeli -- lahko ugibate, toda to pogosto privede do hroščatih programov. V tem primeru raje prosite koga drugega, naj vam naredi prenos. <p> Če imate bsdjevski program, lahko poskusite z <tt>-I/usr/include/bsd</tt> in <tt>-lbsd</tt> na primernem mestu v prevajalskih vrsticah. <sect1>Kaj je <tt>ld.so</tt> in kje ga dobim? <p> <tt>Ld.so</tt> je dinamični nalagalnik knjižnic. Včasih je imela vsaka binarna datoteka, ki je uporabljala deljene knjižnice, na začetku 3 Kb začetne kode, ki je poiskala in naložila deljene knjižnice. Dandanes je ta koda zajeta v posebni deljeni knjižnici, <tt>/lib/ld.so</tt>, v kateri jo lahko binarne datoteke najdejo. Tako porablja manj diskovnega prostora in jo lahko preprosteje nadgradimo. <p> Knjižnico <tt>ld.so</tt> dobite z mesta <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/packages/GCC/"> in njegovih zrcalnih mest. V času nastanka teh PZV je zadnja različica <tt>ld.so.1.9.5.tar.gz</tt>. <p> <tt>/lib/ld-linux.so.1</tt> je ista stvar za format ELF (glej razdelek <ref id="ABOUT-ELF-GLIBC" name="Kaj je pravzaprav s tem ELF? Z glibc?">) in jo dobite v istem paketu kakor nalagalnik za format a.out. <sect1>Kako nadgradim knjižnice, ne da bi sesul svoj sistem?<label id="UPGRADE-LIBRARIES-WITHOUGH-TRASHING"> <p> <bf>Pozor:</bf> Preden začnete izvajati ta postopek, morate imeti za vsak slučaj pripravljeno rešilno disketo. Lahko gre kaj narobe! <p> Ta postopek je še posebej težak, če nadgrajujete zelo stare knjižnice, kot so libc4. V tem primeru morate obdržati libc4 v istem sistemu skupaj s knjižnicami libc5, saj jih lahko programi še vedno potrebujejo. Isto velja za nadgradnjo knjižnic libc5 na še novejše knjižnice glibc2. <p> Problem pri nadgradnji dinamičnih knjižnic je, da v trenutku, ko odstranite stare knjižnice, pripomočki, ki jih potrebujete pri nadgradnji na novo različico knjižnic, ne delujejo več. Na voljo so načini, da se temu izognemo. Eden od njih je, da začasno postavimo dodaten izvod pogonskih knjižnic, ki so v imeniku <tt>/lib/</tt>, v <tt>/usr/lib/</tt> ali <tt>/usr/local/lib/</tt> ali drug imenik, naveden v datoteki <tt>/etc/ld.so.conf</tt>. <p> Zgled: Pri nadgradnji knjižnic libc5 so lahko imena datotek v imeniku <tt>/lib/</tt> videti takole: <tscreen><verb> libc.so.5 libc.so.5.4.33 libm.so.5 libm.so.5.0.9 </verb></tscreen> To so knjižnice za C in matematične knjižnice. Prepišite jih v drug imenik, naveden v <tt>/etc/ld.so.conf</tt>, kot je, denimo, <tt>/usr/lib/</tt>. <tscreen><verb> # cp -df /lib/libc.so.5* /usr/lib/ # cp -df /lib/libm.so.5* /usr/lib/ # ldconfig </verb></tscreen> Preverite, ali ste pognali <tt>ldconfig</tt> in s tem osvežili nastavitev knjižnic. <p> Datoteki <tt/libc.so.5/ in <tt/libm.so.5/ sta simbolni povezavi do resničnih knjižničnih datotek. Ko nadgrajujete, se nove povezave ne bodo ustvarile, če imate še vedno stare, razen če uporabite zastavico <tt>-f</tt> ukaza <tt/cp/. Zastavica <tt>-d</tt> ukaza <tt/cp/ bo prepisala simbolno povezavo samo, in ne datoteke, na katero kaže. <p> Če morate neposredno prepisati povezavo na knjižnico, uporabite zastavico <tt>-f</tt> ukaza <tt/ln/. <p> Na primer, za prepis novih knjižnic čez stare poskusite tole. Najprej naredite simbolno povezavo do nove knjižnice, potem prepišite knjižnice in povezave do njih v imenik <tt>/lib/</tt> z naslednjimi ukazi: <tscreen><verb> # ln -sf ./libm.so.5.0.48 libm.so.5 # ln -sf ./libc.so.5.0.48 libc.so.5 # cp -df libm.so.5* /lib # cp -df libc.so.5* /lib </verb></tscreen> Spet po prepisu knjižnic ne pozabite pognati programa <tt/ldconfig/. <p> Če ste zadovoljni s pravilnim delovanjem novega sistema, lahko odstranite začasne izvode starih knjižnic z imenika <tt>/usr/lib/</tt> ali kamorkoli ste jih že prekopirali. <sect1>Ali lahko uporabljam kodo ali prevajalnik, preveden za 486, na moji 386? <p> Da, če to ni jedro. <p> Izbor <tt>-m486</tt> prevajalnika GCC, ki se uporablja za prevajanje izvedljivih datotek za procesorje x486, zgolj spremeni določene optimizacije. Rezultat so nekoliko večje binarne datoteke, ki tečejo nekoliko hitreje v 486. Še vedno delujejo v 386, čeprav res malo počasneje. <p> Jedro Linuxa od različice 1.3.35 naprej uporablja posebne ukaze procesorja 486 ali Pentium, če je prevedeno posebej za 486 ali Pentium. Tako prevedenega jedra torej ne morete uporabiti v procesorju 386. <p> GCC lahko nastavite za delo s 386 ali 486; edina razlika je v tem, da nastavitev za 386 privzame izbiro <tt>-m386</tt>, nastavitev za 486 pa <tt>-m486</tt>. V obeh primerih lahko to prekličete ob posameznem prevajanju ali s spremembo datoteke <tt>/usr/lib/gcc-lib/i*-linux/n.n.n/specs</tt>. <p> Na voljo je alfa različica prevajalnika GCC, ki zna napraviti optimizacije za 586, vendar je precej nezanesljiva, posebej pri nastavitvah za velike optimizacije. GCC za Pentium najdete na <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/ALPHA/pentium-gcc/">. <p> Navadni GCC za 486 z uporabo izbire <tt>-m386</tt> izdela kodo, ki je boljša za Pentium ali vsaj malo krajša. <sect1>Kaj naredi <tt>gcc -O6</tt>? <p> Trenutno isto kakor <tt>-O2</tt> (GCC 2.5) ali <tt>-O3</tt> (GCC 2.6, 2.7). Katerokoli število, večje od tega, naredi trenutno isto. Datoteke <tt>Makefile</tt> novejših jeder uporabljajo izbiro <tt>-O2</tt> in verjetno bi jo morali tudi vi. <sect1>Kje so datoteke <tt>linux/*.h</tt> in <tt>asm/*.h</tt>? <p> Datoteki <tt>/usr/include/linux</tt> in <tt>/usr/include/asm</tt> sta pogosto simbolni povezavi do imenikov z glavami za izvirno kodo jedra. Navadno so glave jedra v imeniku <tt>/usr/src/kernel*/</tt>. <p> Če nimate izvirne kode jedra, jo nekje dobite; glej razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">. <p> Potem uporabite ukaz <tt>rm</tt>, da odstranite vse smeti, in ukaz <tt>ln</tt> za ustvarjanje povezav: <tscreen><verb>$ rm -rf /usr/include/linux /usr/include/asm $ ln -sf /usr/src/linux/include/linux /usr/include/linux $ ln -sf /usr/src/linux/include/asm /usr/include/asm </verb></tscreen> <p> Datoteke v zbirniku ležijo v imenikih, odvisnih od arhitekture, zato morate v računalnikih PC povezati <tt>/usr/src/include/asm</tt> na <tt>/usr/src/linux/include/asm-i386</tt>, v sistemih Sun Sparc na <tt>/usr/src/linux/include/asm-sparc</tt>, na PowerPC na <tt>/usr/src/linux/include/asm-ppc</tt> in tako naprej. <p> Opazili boste tudi, da morate morda pri novem jedru napisati <tt>make config</tt>. S tem naredite datoteko <tt>linux/autoconf.h</tt>. <sect1>Kaj naj storim glede napak pri prevajanju jedra? <p> Glej prejšnje vprašanje glede datotek z glavami. <p> Spomnite se, da morate pri uporabi popravkov vedno uporabiti izbiro <tt>-p0</tt> ali <tt>-p1</tt>, sicer se lahko popravki uporabijo povsem napačno. Podrobnosti si oglejte v priročniku za program <tt>patch</tt> (<tt>man patch</tt>). <p> Sporočilo povezovalnika o neprepoznani izbiri <tt>-qmagic</tt> <tscreen><verb>ld: unrecognized option `-qmagic' </verb></tscreen> pomeni, da morate dobiti novejši povezovalnik z mesta <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/packages/GCC/"> v datoteki <tt>binutils-2.8.1.0.1.bin.tar.gz</tt>. <sect1>Kako naredim deljeno knjižnico? <p> Za format ELF takole: <tscreen><verb>$ gcc -fPIC -c *.c $ gcc -shared -Wl,-soname,libfoo.so.1 -o libfoo.so.1.0 *.o </verb></tscreen> <p> Za format a.out vzemite arhiv <tt>tools-n.nn.tar.gz</tt> z naslova <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/packages/GCC/src/">. V arhivu je dokumentacija, ki vam pove, kaj storite. Upoštevajte, da so deljene knjižnice za format a.out zelo kočljiva zadeva. Razmislite o nadgradnji vaših knjižnic na deljene knjižnice vrste ELF. Glej <tt>ELF-HOWTO</tt> na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/">. <sect1>Zakaj so moji programi tako veliki? <p> Najpogostejši vzrok velikih izvedljivih datotek s prevajalnikom za ELF (glej razdelek <ref id="ABOUT-ELF-GLIBC" name="Kaj je pravzaprav s tem ELF? Z glibc?">) je, da ni ustreznih povezav <tt>.so</tt> s knjižnicami, ki jih imate. Za vsako knjižnico, kot npr. <tt>libc.so.5.2.18</tt>, ki jo imate, mora biti na voljo ustrezna povezava. <p> Pri prevajalniku za a.out je pogost vzrok prevelikih izvedljivih datotek zastavica povezovalnika (prevajalnika) <tt>-g</tt>. Ta naredi (poleg razhroščevalne informacije v izhodni datoteki) tudi program, ki je povezan statično, torej program, ki zajema kopijo C-jevske knjižnice, namesto reference nanjo. <p> Drugo, vredno preiskave, sta optimizacijski izbiri <tt>-O</tt> in <tt>-O2</tt> (glej dokumentacijo prevajalnika GCC) in izbira <tt>-s</tt> (ali ukaz <tt>strip</tt>), ki zbriše podatke o simbolih iz izvedljive datoteke (in s tem onemogoči razhroščevanje). <p> Morda si boste zaželeli uporabiti izbiro povezovalnika <tt>-N</tt> pri zelo majhnih izvedljivih datotekah (skupaj z <tt>-N</tt> manjših od 8 Kb), a tega raje ne počnite, če ne razumete posledične spremembe v delovanju, in definitivno nikoli pri prevajanju demonov. <sect1>Ali Linux podpira niti ali procese lightweight? <p> Podobno kakor Unixov večopravilni model s procesi heavyweight, ki je seveda del standardnega jedra Linuxa, je na voljo tudi več izvedb procesov vrste lightweight ali niti. Novejša jedra udejanjajo model niti, imenovan <tt>kthreads</tt>. Poleg tega so za Linux dostopni še naslednji paketi: <itemize> <item> Knjižnica GNU glibc2 za Linux omogoča podporo niti. Arhiv je dostopen z istega mesta kakor glibc2, <url url="ftp://ftp.gnu.org/pub/gnu/">. <item> na mestu <url url="ftp://sipb.mit.edu/pub/pthread/"> ali <url url="ftp://ftp.ibp.fr/pub/unix/threads/pthreads/">. Dokumentacije ni v paketu, a je dostopna na svetovnem spletu na strani <url url="http://www.mit.edu:8001/people/proven/home_page.html">. Novejše knjižnice <tt>libc</tt> za Linux obsegajo izvirno kodo <tt>pthreads</tt>. Gnujevski prevajalnik za programski jezik Ada na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/devel/lang/ada/gnat-3.01-linux+elf.tar.gz"> vsebuje binarne datoteke, narejene iz te izvirne kode. <item> QuickThreads, paket, objavljen na <url url="ftp://ftp.cs.washington.edu/pub/qt-001.tar.Z">. Več podatkov najdete v tehničnem poročilu, dostopnem na istem mestu kakor <url url="ftp://ftp.cs.washington.edu/tr/1993/05/UW-CSE-93-05-06.PS.Z">. <item> Zelo minimalna izvedba je <tt>lwp</tt>, dostopen na <url url="ftp://gummo.doc.ic.ac.uk/rex">. <item> Izvedba Ade na <url url="ftp://ftp.cs.fsu.edu:/pub/PART">. Ta je zanimiva predvsem zato, ker obsega številne postscriptne članke, ki so uporabni, če želite izvedeti več o nitih. Ni neposredno uporabna v Linuxu. </itemize> <p> Če vas zanimajo podrobnosti, prosim, stopite v stik z avtorji posameznih paketov. <sect1>Kje lahko dobim <tt>lint</tt> za Linux? <p> V gnujevski prevajalnik za C (<tt>gcc</tt>), ki se uporablja v sistemih vrste Linux, je vgrajena bolj ali manj enaka funkcionalnost. Izpis večine uporabnih opozoril dobite z uporabo izbire <tt>-Wall</tt>. Več o tem si preberite v priročniku za GCC (v Emacsu napišite <tt>F1-i</tt> in izberite poglavje o GCC). <p> Na voljo je prosto dostopen program, imenovan <tt>lclint</tt>, ki dela isto kakor standardni <tt>lint</tt>. Napovedi in izvirna koda so dostopni na <url url="ftp://larch.lcs.mit.edu/pub/Larch/lclint">, na svetovnem spletu glej stran <url url="http://lclint.cs.virginia.edu/">. <sect1>Kje lahko najdem <tt>kermit</tt> za Linux? <p> Kermit se razširja s pravicami razširjanja, ki se razlikujejo od GPL. Izvirna koda in nekatere izvedljive datoteke so dostopne na <url url="ftp://kermit.columbia.edu/">. <p> Spletna stran projekta Kermit na Columbia University je na naslovu <url url="http://www.columbia.edu/kermit/">. <sect1>Kako lahko v Linuxu uporabljam kabelski modem? <p> Spletna stran CablemodemInfo in xDSL na <url url="http://www.cablemodeminfo.com/"> ima razdelek, posvečen Linuxu. <p> Glej tudi spis Cable-Modem-HOWTO iz projekta LDP. <sect1>Ali je v Linuxu na voljo program za ICQ? <p> Več odjemnikov za ICQ je dostopnih na metalab.unc.edu. (Glej <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP-ju?">.) Sam ICQ nima odjemnika za Linux, na <url url="http://www.mirabilis.com/download/"> pa je javanski odjemnik. <sect>Rešitve različnih pogostih težav <sect1>Zakaj je videti, da povezave FTP obvisijo? <p> Pri prenosih FTP, ki nenadoma umrejo, je videti, da se to zgodi zaradi nekakšne prekoračitve vmesnega pomnilnika. To se zgodi tako s strežniki z Linuxom kakor z Microsoftovimi strežniki. V sistemih Linux je videti, da se problem pojavi pogosteje s strežniškim programjem distribucije. <p> Če dobivate napake ,,<tt>ftp: connection refused errors</tt>``, je težava verjetno povezana s premalo avtentifikacije. Glej <ref id="FTP-WONT-LOGIN" name="Zakaj moj strežnik za FTP ali telnet ne dovoljuje prijav?">. <p> Eden od način za popravilo je, da nadomestite distribucijski strežnik FTP s prenosom strežnika FTP za OpenBSD v Linux. Domača stran je: <url url="http://www.eleves.ens.fr:8080/home/madore/programs/">. <p> Za namestitev strežnika BSD sledite navodilom za namestitev in si oglejte strani referenčnega priročnika za <tt>inetd</tt> in <tt>inetd.conf</tt>. (Če imate novejši <tt>xinetd</tt>, glejte spodaj.) Zagotovo povejte <tt>inetd</tt>, naj sam poganja demon BSD, ne kot podproces, denimo, <tt>tcpd</tt>. Zakomentirajte vrstico, ki se začne s ,,<tt>ftp</tt>``, v <tt>/etc/inetd.conf</tt> in jo nadomestite z vrstico kot (če nameščate novi <tt>ftpd</tt> v <tt>/usr/local/sbin/</tt>): <tscreen> <verb> # Izvirni vnos, zakomentiran. #ftp stream tcp nowait root /usr/sbin/tcpd /usr/sbin/in.ftpd # Nadomestni vnos: ftp stream tcp nowait root /usr/local/sbin/ftpd -l </verb> </tscreen> Nadomestni strežnik bo postal dejaven, ko boste znova zagnali sistem ali poslali (kot <tt>root</tt>) signal <tt>SIGHUP</tt> strežniku <tt>inetd</tt>, npr.: <tscreen> <verb> # kill -HUP inetd </verb> </tscreen> Za nastavitev <tt>xinetd</tt> naredite vnos v <tt>/etc/xinetd.d</tt> skladno z navodili na strani referenčnega priročnika o <tt>xinetd.conf</tt>. Spet preverite, ali so argumenti ukazne vrstice pravilni in ali ste namestili datoteki <tt>/etc/ftpusers</tt> in <tt>/etc/pam.d/ftp</tt>. Potem znova zaženite <tt>xinetd</tt> z ukazom: <tscreen> <verb> /etc/rc.d/init.d/xinetd restart </verb> </tscreen> Ukaz bi moral sporočiti ,,V redu`` in vnovični zagon bi moral biti zapisan v sistemskem dnevniku sporočil. <sect1>Ukaz <tt>free</tt> izvrže jedro (dumps core) <p> V Linuxu 1.3.57 in poznejših se je format datoteke <tt>/proc/meminfo</tt> spremenil tako, da ga izvedba programa <tt>free</tt> ne razume več. <p> Poiščite najnovejšo različico z mesta <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Status/ps/procps-0.99.tgz">. <sect1>Zakaj se Netscape pogosto sesuje? <p> Netscape se ne bi smel sesuti, če sta Netscape in omrežje pravilno nastavljena. Nekaj stvari, ki jih preverite: <itemize> <item> Preverite, ali je okoljska spremenljivka <tt>MOZILLA_HOME</tt> pravilno nastavljena. Če ste namestili Netscape v <tt>/usr/local/netscape/</tt>, bi morala biti to tudi vrednost spremenljivke <tt>MOZILLA_HOME</tt>. Nastavite jo iz ukazne vrstice (npr. <tt>export MOZILLA_HOME="/usr/local/netscape"</tt> v lupini Bash) ali pa jo dodajte v vaše osebne ali sistemske inicializacijske datoteke. Podrobnosti si oglejte na strani referenčnega priročnika za vašo lupino. <item> Če imate čisto novo različico Netscapea, preskusite prejšnjo različico; morda so izvajalne knjižnice rahlo nezdružljive. Na primer, če je nameščen Netscape različice 4.75 (napišite <tt>netscape --version</tt> v pozivniku ukazne lupine), poskusite namestiti različico 4.7. Vse različice se arhivirajo na <url url="ftp://ftp.netscape.com/">. <item> Netscape uporablja svoje knjižnice za Motif in javansko okolje. Če je v vaš sistem nameščena posebna različica, preverite, da ne moti Netscapeovih knjižnic; npr. tako, da jih odmesti. <item> Preverite, ali se Netscape lahko poveže s svojimi privzetimi imenskimi strežniki. Če se ne more, bo videti, kakor da program zmrzne in sporoči zakasnitev čez nekaj minut. To nakazuje težavo z internetno povezavo sistema; verjetno se sistem ne more povezati tudi z drugimi mesti. </itemize> <sect1>Zakaj moj strežnik za FTP ali telnet ne dovoljuje prijav?<label id="FTP-WONT-LOGIN"> <p> To se nanaša na strežniške demone, ki odgovarjajo odjemnikom, a ne dovoljujejo prijav. V novih sistemih, v katere je nameščena priključna overovitev z moduli (angl. Pluggable Authentification Modules, PAM), glejte datoteko z imenom <tt>ftp</tt> ali <tt>telnet</tt> v imeniku <tt>/etc/pam/</tt> ali <tt>/etc/pam.d/</tt>. Če ustrezne overovitvene datoteke ni, morajo biti navodila za nastavitev overovljanja povezav FTP in Telnet v <tt>/usr/doc/pam-</tt>. Oglejte si tudi odgovor na <ref id="FTP-421-ERROR" name="FTP strežnik pravi: 421 service not available, remote server has closed connection."> <p> Če gre za strežnik FTP v starejšem sistemu, preverite, ali je v <tt>/etc/passwd</tt> račun, še posebej <tt>anonymous</tt>. <p> Taka težava lahko nastane tudi zaradi nezmožnosti pravilne razrešitve naslova računalnika, še posebej, če uporabljate protokol za inverzno razrešitev naslova (angl. Reverse Address Resolution Protocol, RARP). Najpreprostejši odgovor na to je, da navedete vsa relevantna imena računalnikov in naslove IP v datotekah <tt>/etc/hosts</tt> v vsakem stroju. (Glej zgled datotek <tt>/etc/hosts</tt> in <tt>/etc/resolv.conf</tt> v <ref id="SENDMAIL-PAUSE" name="Sendmail čaka do minute za vsak ukaz">.) Če ima omrežje notranji DNS, preverite, ali lahko vsak računalnik z njim razreši omrežne naslove. <p> Če se gostiteljski stroj sploh ne odziva na odjemnike FTP ali Telnet, potem strežniški demon ni pravilno nameščen ali pa sploh ni nameščen. Glej strani referenčnega priročnika za: <tt>inetd</tt> in <tt>inetd.conf</tt> v starejših sistemih ali <tt>xinetd</tt> in <tt>xinetd.conf</tt> pa tudi <tt>ftpd</tt> in <tt>telnetd</tt>. <sect1>Kako lahko zasledujem vse svoje zaznamke v Netscapu? <p> To se verjetno nanaša tudi na druge brkljalnike. Na menuju <tt>Preferences/Navigator</tt> nastavite svojo domačo stran na datoteko <tt>~/.netscape/bookmarks.html</tt>. Če je, denimo, vaše uporabniško ime ,,smith``, nastavite domačo stran na: <verb> file://home/smith/.netscape/bookmarks.html </verb> <p> Taka nastavitev vam bo ob zagonu Netscapea prikazala lepo urejen (čeprav morda dolg) seznam vseh zaznamkov. Datoteka se samodejno osveži vsakič, ko dodaste, zbrišete ali obiščete katero od zaznamovanih strani. <sect1>Zakaj računalnik kaže napačen čas?<label id="wrong_clock"> <p> V vašem računalniku sta dve uri. Strojna (CMOS) teče tudi, ko je računalnik ugasnjen, in se uporablja pri zagonu sistema in v okolju DOS (če ga uporabljate). V Linuxu pa skrbi za običajni sistemski čas, ki ga prikažete in spremenite z ukazom <tt>date</tt>, jedro. <p> Z ukazom <tt>/sbin/clock</tt> (v številnih distribucijah se zdaj imenuje <tt>hwclock</tt>) si lahko ogledate čas v CMOS in uskladite prvo ali drugo uro -- glej <tt>man 8 clock</tt> ali <tt>man 8 hwclock</tt>. <p> Več programov je, ki popravijo eno ali obe uri s sistematičnim popravljanjem ali prek omrežja. Morda so nekateri od njih že nameščeni v vašem sistemu. Poiščite <tt>adjtimex</tt> (popravki), odjemnike za omrežni časovni protokol (angl. Network Time Protocol, NTP) <tt>netdate</tt>, <tt>getdate</tt> in <tt>xntp</tt>, ali zbirko strežnika in odjemnika za NTP, kot je <tt>chrony</tt>. Glej <ref id="PORTED-COMPILED-WRITTEN-XXX" name="Kako najti določen program?">. <sect1>Zakaj skripti vrste setuid ne delujejo? <p> Ni mišljeno, da bi. Ta možnost je namenoma onemogočena v jedru Linuxa, saj so skripti, ki se izvajajo pod tujim računom, skoraj vedno razpoka v sistemu varnosti. Sudo in SuidPerl lahko ponudita več varnosti kakor skripti ali izvedljive datoteke Setuid, še posebej, če so poganjalna dovoljenja omejena na določeno uporabniško številko ID ali skupinsko številko ID. <p> Če vas zanima, zakaj so skripti setuid razpoka v sistemu varnosti, si preberite PZV (FAQ) skupine <htmlurl url="news:comp.unix.questions" name="comp.unix.questions">. <sect1>Zakaj se prosti pomnilnik, ki ga sporoči <tt>free</tt>, manjša? <p> Podatek ,,<tt>free</tt>``, ki ga izpiše ukaz <tt>free</tt>, ne zajema pomnilnika, uporabljanega kot diskovni predpomnilnik -- vidite ga v stolpcu ,,<tt>buffers</tt>``. Če vas zanima, koliko pomnilnika je zares prostega, seštejte obe številki -- novejše različice ukaza <tt>free</tt> izpišejo dodatno vrstico s tem podatkom. <p> Diskovni predpomnilnik hitro raste takoj po zagonu Linuxa. Ko nalagate čedalje več programov in uporabljate čedalje več datotek, se njihova vsebina shranjuje v predpomnilnik. Čez nekaj časa se poraba predpomnilnika stabilizira. <sect1>Zakaj se sistem neznansko upočasni, ko dodam pomnilnik?<label id="ADD-MEMORY-SYSTEM-SLOWS"> <p> To je pogost simptom onemogočenega predpomnenja dodatnega pomnilnika. Natančna diagnoza je odvisna od vaše matične plošče. <p> Včasih morate dovoliti predpomnenje (cache) določenih področij v nastavitvah biosa. Poglejte v cmosevo nastavitev in preverite, ali je na voljo izbira predpomnenja novega pomnilnika, ki je trenutno izklopljena. Vse kaže, da je to najpogosteje pri 486. <p> Včasih mora biti RAM v točno določenih režah, sicer predpomnenje ne deluje. <p> Včasih morate predpomnenje nastaviti s posebnimi stikalci. <p> Nekatere matične plošče ne predpomnijo vsega pomnilnika RAM, če imate več tega pomnilnika na količino predpomnilnika, kakor predvideva strojna oprema. Navadno bo celih 256 Kb velik predpomnilnik odpravil to težavo. <p> Če ste v dvomih, poglejte v priročnik vaše matične plošče. Če zaradi neprimerne dokumentacije še vedno ne morete odpraviti težave, lahko pošljete sporočilo z <em/vsemi/ podrobnostmi v skupino <htmlurl url="news:comp.os.linux.hardware" name="comp.os.linux.hardware"> -- navedite izdelovalca, oznako modela, datum izdelave itd., tako, da se bodo lahko drugi uporabniki Linuxa izogibali teh plošč. <sect1>Zakaj mi nekateri programi (npr. <tt>xdm</tt>) ne dovolijo prijave?<label id="not_login"> <p> Verjetno uporabljate senčna gesla (shadow passwords) in programe za običajna gesla. <p> Če je tako, morate dobiti ali prevesti senčne različice problematičnih programov. Vrsta senčnih programov je (med drugim) na naslovu <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/sources/usr.bin/shadow/">. Izvedljive datoteke boste verjetno našli na <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/binaries/usr.bin/">. <sect1>Zakaj nekateri programi dovolijo prijavo brez gesla? <p> Verjetno imate enake težave in bo rešitev enaka kakor v razdelku <ref id="not_login" name="Zakaj mi nekateri programi (npr. xdm) ne dovolijo prijave?">, z dodatno zvijačo. <p> Če uporabljate senčna gesla, morate v vsako polje za geslo v datoteki <tt>/etc/passwd</tt> dodati črko <tt>x</tt> ali zvezdico. Program, ki ne ve za senčna gesla, tako ne bo mislil, da gre za račun brez gesla, in ga vsakomur dovolil uporabljati. <sect1>Zakaj moj računalnik deluje zelo počasi, ko uporabljam GCC/X/...?<label id="MACHINE-RUNS-VERY-SLOWLY-WHEN"> <p> Najbrž imate premalo pravega pomnilnika. Če imate manj pomnilnika kakor programov, ki tečejo naenkrat, bo Linux namesto pomnilnika uporabljal vaš disk in grozno mlel. Rešitev je v tem primeru nakup dodatnega pomnilnika ali pa poganjanje manj stvari naenkrat. Nekaj pomnilnika dobite tudi s tem, da uporabljate jedro z manj vključenimi nastavitvami. Glej razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">. <p> Količino trenutno uporabljenega pomnilnika in/ali izmenjalnega področja ugotovite z ukazom <tt>free</tt> ali tako, da napišete <tscreen><verb>$ cat /proc/meminfo </verb></tscreen> <p> Če je vaše jedro nastavljeno za uporabo pomnilniškega diska (ramdisk), je to verjetno izguba prostora in lahko povzroči upočasnitev. Uporabite LILO ali <tt>rdev</tt>, da poveste jedru, da nočete pomnilniškega diska (oglejte si dokumentacijo o LILO ali napišite <tt>man rdev</tt>). <sect1>Zakaj moj sistem dopušča prijavljanje le kot root? <p> Verjetno imate težave s pravicami ali pa imate datoteko <tt>/etc/nologin</tt>. <p> V drugem primeru dodajte ukaz <tt>rm -f /etc/nologin</tt> v svoj prijavni skript <tt>/etc/rc.local</tt> ali <tt>/etc/rc.d/*</tt>. <p> V prvem primeru preverite dovoljenja vaše ukazne lupine in vseh datotek, ki se pojavljajo o sporočilih o napakah, in tudi imenikov, v katerih so te datoteke, vse do (vštevši) korenskega imenika. <sect1>Zakaj je moj zaslon poln čudnih znakov namesto črk? <p> Verjetno ste po pomoti hoteli izpisati kakšne binarne podatke. Za popravilo nastavitev zaslona napišite (na slepo) <tt>echo '\033c'</tt>. Številne distribucije Linuxa imajo ukaz <tt>reset</tt>, ki stori to. <p> Če to ne pomaga, poskusite z neposrednim ubežnim ukazom zaslonu. <tscreen><verb> $ echo <Ctrl-V><Ctrl-O> </verb></tscreen> To vzpostavi privzeto pisavo konzole Linuxa. Spomnite se držati tipko <tt>Control</tt> in potem vtipkati črko <tt>V</tt> ipd. Zaporedje <tscreen><verb> $ echo <Ctrl-V><Esc>C </verb></tscreen> povzroči popoln vnovični zagon zaslona. Če so po izpisu binarne datoteke ostali v ukazni vrstici podatki, pritisnite nekajkrat <tt>Ctrl-C</tt>. S tem dobite ukazno vrstico. <p> Naslednji možni ukaz je vzdevek, <tt>sane</tt>, ki lahko deluje s splošnimi terminali: <tscreen> <verb> $ alias sane='echo -e "\033c";tput is2; > stty sane line 1 rows $LINES columns $COLUMNS' </verb> </tscreen> <p> Vzdevek je ukleščen med obrnjene narekovaje (angl. backticks), ne med navadne enojne. Vrstica je tu prelomljena zaradi jasnosti in prelom ni potreben. <p> Preverite, ali sta spremenljivki <tt>$LINES</tt> in <tt>$COLUMNS</tt> definirani v okolju z ukazom, podobnim tem v <tt>˜/.cshrc</tt> ali <tt>˜/.bashrc</tt>: <tscreen> <verb> $ LINES=25; export $LINES; $COLUMNS=80; export $COLUMNS </verb> </tscreen> in da uporabljata pravilne številke <tt>$LINES</tt> in <tt>$COLUMNS</tt> za ta terminal. <p> Končno, izhod ukaza ,,<tt>stty -g</tt>`` lahko uporabljate za izdelavo lupinskega skripta, ki bo znova zagnal terminal: <enum> <item> Shranite izhod ukaza ,,<tt>stty -g</tt>`` v datoteko. V tem primeru je ime datoteke <tt>termset</tt>. <tscreen> <verb> $ stty -g >termset </verb> </tscreen> Izhod ,,<tt>stty -g</tt>`` (vsebina <tt>termset</tt>) bo videti nekako takole: <tscreen> <verb> 500:5:bd:8a3b:3:1c:7f:15:4:0:1:0:11:13:1a:0:12:f:17:16:0:0:73 </verb> </tscreen> <item> Uredite <tt>termset</tt>, da postane lupinski skript, tako da dodaste tolmač in ukaz <tt>stty</tt>: <tscreen> <verb> #!/bin/bash stty 500:5:bd:8a3b:3:1c:7f:15:4:0:1:0:11:13:1a:0:12:f:17:16:0:0:73 </verb> </tscreen> <item> Skriptu <tt>termset</tt> dodajte pravico izvajanja in ga uporabljajte kot lupinski skript: <tscreen> <verb> $ chmod +x termset $ ./termset </verb> </tscreen> </enum> <p> [Floyd L. Davidson, Bernhard Gabler] <sect1>Kako lahko popravim svoj sistem, če sem ga zavozil in se ne morem prijaviti?<label id="SCREWED-UP-SYSTEM-AND-CANT-LOG-IN"> <p> Saj ste naredili rešilno disketo (ali disketi), kajneda? Zaženite sistem z rešilne diskete ali para disket. Na primer, za Slackware sta zagonski (angl. boot) in korenski (angl. root) disketi v namestitvenem podimeniku distribucije Slackware. <p> Na voljo sta tudi dva paketa vrste ,naredi-si-sam` za izdelavo rešilnih disket na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Recovery">. Ta dva paketa sta boljša možnost, saj imata svoje jedro in ne boste imeli težav z manjkajočimi napravami, datotečnimi sistemi in podobnim. <p> Pojdite v pozivnik ukazne lupine in priklopite disk s podobnim ukazom: <tscreen><verb>$ mount -t ext2 /dev/hda1 /mnt </verb></tscreen> <p> Vaš datotečni sistem je zdaj pripravljen v imeniku <tt>/mnt</tt> in lahko odpravite težavo. Ne pozabite odklopiti diska pred vnovičnim zagonom računalnika (pred tem spremenite imenik s <tt>cd /</tt> v kakega drugega, sicer bo <tt>umount</tt> sporočil, da je disk zaseden). <sect1>Kaj, če pozabim geslo uporabnika <tt>root</tt>? <p> <bf>Pozor!</bf> Nepravilno urejanje katerekoli datoteke v imeniku <tt>/etc/</tt> lahko resno zavozi sistem. Imejte pri roki rezervni izvod vseh tamkajšnjih datotek, če se slučajno zmotite. <p> Če vaša distribucija Linuxa to dopušča, poskusite zagnati sistem v enouporabniškem načinu, tako da v <em>zagonskem</em> pozivniku <tt>LILO:</tt> vpišete ,,<tt>single</tt>``. Z novejšimi distribucijami lahko sistem zaženete v enouporabniškem načinu tako, da vpišete ,,<tt>linux 1</tt>``, <tt>linux single</tt>`` ali ,,<tt>init=/bin/bash</tt>``. <p> Če to za vas ne deluje, zaženite z namestitvene ali rešilne diskete in preklopite v drugo navidezno konzolo z Alt-F1 - Alt-F8, potem pa priklopite korenski datotečni sistem v <tt>/mnt</tt>. Nato nadaljujte s spodnjimi koraki, s katerimi ugotovite, ali ima vaš sistem običajna ali senčna gesla, in odstranite geslo. <p> S svojim priljubljenim urejevalnikom besedil uredite vnos v <tt>/etc/passwd</tt> za uporabnika <tt>root</tt> tako, da odstranite geslo, ki je med prvim in drugim dvopičjem. <em>To storite le, če geslo ni ,,x``, za kar pa glejte spodaj.</em> <tscreen> <verb> root:Yhgew13xs:0:0: ... </verb> </tscreen> Spremenite to v: <tscreen> <verb> root::0:0: ... </verb> </tscreen> Če ima polje z geslom le ,,x``, morate odstraniti geslo iz datoteke <tt>/etc/shadow</tt>, ki je v podobnem formatu. Glej strani referenčnega priročnika: <tt>man passwd</tt>, <tt>man 5 shadow</tt>. <p> [Paul Colquhuon, Robert Kiesling, Tom Plunket] <sect1>Kaj je s to veliko razpoko v varnosti pri ukazu <tt>rm</tt>!?!?! <p> Ne, ni je. Očitno ste novinec v svetu Unixa in morate prebrati kakšno dobro knjigo, da bi videli, kako vse skupaj deluje. Namig: zmožnost brisanja datotek v Unixu je odvisna od pisalnega dovoljenja za imenik, v katerem so. <sect1>Zakaj <tt>lpr</tt> in/ali <tt>lpd</tt> ne deluje? <p> Najprej preverite, ali imate pravilno nastavljen vhod <tt>/dev/lp*</tt>. IRQ (če obstaja) in naslov vhoda morata ustrezati nastavitvam na tiskalniški kartici. Morali bi biti sposobni izpisati datoteke neposredno na tiskalnik, npr.: <tscreen><verb>$ cat datoteka >/dev/lp1 </verb></tscreen> <p> Če ukaz <tt>lpr</tt> vrača sporočila, kot je ,,<tt>myname@host: host not found</tt>``, lahko to pomeni, da zaprtozančni vmesnik protokola TCP/IP, <tt>lo</tt>, napačno deluje. Podpora zaprti zanki je prevedena v večino distribucij jedra. Preverite nastavitev vmesnika z ukazom <tt>ifconfig</tt>. Po internetnem dogovoru je omrežno število (network number) 127.0.0.0 in krajevni naslov sistema za IP 127.0.0.1. Če je vse nastavljeno pravilno, se lahko povežete z lastnim računalnikom z ukazom <tt>telnet</tt> in dobite prijavni pozivnik. <p> Preverite, da je v <tt>/etc/hosts.lpd</tt> ime vašega računalnika. <p> Če ima vaš stroj <tt>lpd</tt>, ki se zaveda omreženosti, kot tisti, ki je priložen <tt>LPRng</tt>, preverite, ali je datoteka <tt>/etc/lpd.perms</tt> pravilno nastavljena. <p> Oglejte si tudi spis <tt>Printing-HOWTO</tt>, razdelek <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">. <sect1>Zakaj imajo datoteke na dosovskem razdelku napačen datum? <p> V programu <tt>clock</tt> (pogosto je v imeniku <tt>/sbin</tt>) je hrošč, ki napačno upošteva časovne pasove, pomeša sekunde in minute ali nekaj takega. Poiščite novo različico. <sect1>Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?<label id="lilo_boot_kernimg"> <p> V jedrih od različice 1.1.80 naprej je stisnjena slika jedra, ki jo mora najti LILO, v datoteki <tt>arch/i386/boot/zImage</tt>, ko jo zgradite, pozneje pa se navadno naseli v imenik <tt>/boot</tt>. Datoteka <tt>/etc/lilo.conf</tt> bi se morala sklicevati na simbolno povezavo, ne na pravo sliko jedra. <p> Ta sprememba je nastala zato, ker je z istega drevesa izvirne kode laže graditi različice za več različnih procesorjev. <sect1>Kako preverim, da se bo operacijski sistem po vnovični namestitvi zagnal? <p> To bi moralo delovati, če vnovič nameščate Linux ali kak drug komercialni operacijski sistem: <itemize> <item> V pogon <tt>A:</tt> vstavite prazno, formatirano disketo. <item> Shranite kopijo glavnega zagonskega zapisa diska (angl. Master Boot Record, MBR) na disketo, tako da izvedete ukaz: <tscreen> <verb> # dd if=/dev/hda of=/dev/fd0 count=1 </verb> </tscreen> Ukaz <tt>dd</tt> je standardni program v sistemih Linux. Različica za MS-Windows je dostopna na <url url="ftp://ftp.gnu.org/"> in v številnih arhivih programja za Microsoftove sisteme. <item> Preverite, ali disketa zažene sistem, tako da znova zaženete računalnik z disketo v pogonu <tt>A:</tt>. <item> Potem bi morali biti sposobni namestiti drug operacijski sistem (v drugi disk in/ali na razdelek, če ne želite odmestiti Linuxa). <item> Po namestiti spet zaženite Linux z diskete in znova namestite MBR z ukazom: <tt>/sbin/lilo</tt>. </itemize> <p> [Jacques Guy] <sect1>Zakaj moja kartica PCMCIA po nadgradnji jedra ne deluje več?<label id="pcmcia_nw"> <p> Moduli za uporabo kartice PCMCIA, ki so v <tt>/lib/modules/<različica>/pcmcia</tt>, kjer je <različica> številka različice jedra, uporabljajo informacijo o nastavitvi, ki je specifična le tej sliki jedra. Moduli PCMCIA ne bodo delovali z drugo sliko jedra. Ko nadgrajujete jedro, morate nadgraditi tudi programske module kartic PCMCIA. <p> Ko nadgrajujete s starejših jeder, preverite, ali imate najnovejšo različico izvajalnih knjižnic, paketa <tt>modutils</tt> in tako naprej. O podrobnostih si preberite v datoteki <tt>Documentation/Changes</tt> na drevesu z izvirno kodo jedra. <p> Pomembno: Če uporabljate storitve kartic PCMCIA, na nastavitvenem menuju za prikrojitev jedra <em>ne</em> omogočite podporo omrežnim napravam/žepnim in prenosnim adapterjem (angl. ,,Network device support/Pocket and portable adapters``), saj bo izbruhnil spor z moduli v storitvah kartic (angl. Card Services). <p> Poznavanje modulskih odvisnosti PCMCIA starega jedra je uporabno. Morate jih spremljati. Na primer, če je vaša kartica PCMCIA odvisna od znakovne naprave na zaporednih vratih, ki se v starem jedru naloži kot modul, morate zagotoviti, da bo modul za zaporedna vrata dostopen tudi za novo jedro in module PCMCIA. <p> Tu opisani postopek je malce neroden, vendar je veliko preprosteje preračunati modulske odvisnosti čisto od začetka in preveriti, da se nadgrajevani moduli res naložijo tako, da so zadovoljne tako naprave PCMCIA kakor naprave drugih vrst. Sodobna jedra obsegajo nešteto modulskih izbir -- preveč, da bi jim lahko sledili. Ti koraki uporabljajo obstoječe modulske odvisnosti, kolikor je mogoče, namesto da bi od vas zahtevali, da premislite o novih. <p> Vendar ta postopek na računa primerov, ko so modulske odvisnosti neke različice jedra nezdružljive z odvisnostmi druge različice. Takrat boste morali sami naložiti module z ukazom <tt>insmod</tt> ali pa prirediti modulske odvisnosti v datoteki <tt>/etc/conf.modules</tt>. V datoteki <tt>Documentation/modules.txt</tt> v izvirni kodi jedra je dober opis uporabe naložljivih modulov jedra in modulskih pripomočkov, kot so <tt>insmod</tt>, <tt>modprobe</tt> in <tt>depmod</tt>. Datoteka <tt>modules.txt</tt> opisuje tudi priporočeni postopek ugotavljanja odlik, ki bi jih radi vključili v pritajeno jedro, in odlik, ki bi jih radi zgradili kot module. <p> V bistvu morate ob nameščanju novega jedra slediti tem korakom. <itemize> <item> Pred gradnjo novega jedra si zapišite izpis programa <tt>lsmod</tt>, ki našteva modulske odvisnosti, kot jih trenutno uporablja vaš sistem. Na primer, del izhoda programa <tt>lsmod</tt> je lahko videti takole: <tscreen><verb> memory_cs 2 0 ds 2 [memory_cs] 3 i82365 4 2 pcmcia_core 8 [memory_cs ds i82365] 3 sg 1 0 bsd_comp 1 0 ppp 5 [bsd_comp] 0 slhc 2 [ppp] 0 serial 8 0 psaux 1 0 lp 2 0 Module Pages Used by </verb></tscreen> To vam, na primer, pove, da modul <tt>memory_cs</tt> potrebuje že prej naložena modula <tt>ds</tt> in <tt>pcmcia_core</tt>. Ne pove pa vam, da morate ob zagonu sistema zaradi preprečevanja preračunavanja modulskih odvisnosti, imeti tudi standardne module <tt>serial</tt>, <tt>lp</tt>, <tt>psaux</tt> in druge, da preprečite napake, ko z <tt>insmod</tt> vključujete podprograme <tt>pcmcia</tt>. V datoteki <tt>/etc/modules</tt> boste izvedeli, katere module sistem trenutno nalaga in v kakšnem vrstnem redu. Shranite izvod te datoteke za poznejša sklicevanja, dokler nimate uspešno nameščenih modulov novega jedra. V datoteko shranite tudi izhod pripomočka <tt>lsmod</tt>, na primer z ukazom: <tscreen><verb> lsmod >lsmod.old-kernel.output </verb></tscreen> <item> Zgradite novo jedro in namestite zagonsko sliko, bodisi <tt>zImage</tt> bodisi <tt>bzImage</tt>, <em>na disketo</em>. Za to pojdite na imenik<tt>arch/i386/boot</tt> (če nimate klona Intela, popravite imenik za vašo arhitekturo) in z disketo v disketniku izvedite ukaz: <tscreen><verb> dd if=bzImage of=/dev/fd0 bs=512 </verb></tscreen> To predpostavlja, da gradite jedro z ukazom ,,<tt>make bzImage</tt>`` in da je vaš disketnik <tt>/dev/fd0</tt>. To na disketo zapiše zagonsko sliko jedra in vam dovoljuje, da preizkusite novo jedro, ne da bi prepisali starega, ki ga LILO zažene z diska. <item> Zaženite jedro z diskete in preverite, da deluje. <item> Ko sistem poganja novo jedro, prevedite in namestite trenutno različico paketa <em>PCMCIA Card Services</em>, ki ga najdete na <tt>metalab.unc.edu</tt> in na drugih arhivnih mestih za Linux. Preden namestite pripomočke Card Services, spremenite ime datotek <tt>/sbin/cardmgr</tt> in <tt>/sbin/cardctl</tt> v <tt>/sbin/cardmgr.old</tt> in <tt>/sbin/cardctl.old</tt>. Stari različici teh pripomočkov nista združljivi z zamenjavama, ki ju namesti Card Services. Tako boste, če bi nastale težave, obnovili prvotno stanje. Ko prikrojujete Card Services z ukazom "make config", se prepričajte, da gradbeni skripti vedo, kje najdejo nastavitve jedra, z ugotavljanjem informacij iz tekočega jedra ali s sporočilom gradbenemu postopku o mestu novega jedra na drevesu izvirne kode. Korak "make config" bi se moral končati brez napak. Namestitev modulov paketa Card Services jih odloži v imenik <tt>/lib/modules/<različica-novega-jedra>/pcmcia</tt>. <item> Znova zaženite sistem in poglejte katere, če sploh, naprave PCMCIA delujejo. Preverite tudi, da deluje vsa strojna oprema, ki ni PCMCIA. Verjetno nekaj naprav še ne bo delovalo. Uporabite <tt>lsmod</tt> in ugotovite module, ki jih je jedro naložilo ob zagonu, ter primerjajte ta podatek z izpisom modulov, ki jih je nalagalo staro jedro, ki ste ga shranili v prvem koraku postopka. (Če niste shranili izpisa <tt>lsmod</tt> za staro jedro, se vrnite in znova zaženite staro jedro ter shranite ta izpis.) <item> Ko so vsi moduli pravilno naloženi, lahko zamenjate sliko starega jedra z novo. To bo najverjetneje datoteka, na katero bo kazala simbolna povezava <tt>/vmlinuz</tt>. Ne pozabite osvežiti zagonskega sektorja tako, da po namestitvi slike jedra na disku poženete ukaz <tt>lilo</tt>. </itemize> <p> Poglejte tudi vprašanja <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?"> in <ref id="mod_cant_locate" name="Modprobe can't locate module XXX, in podobno">. <sect1>Kako odstranim (ali spremenim) barve v prikazu ukaza <tt>ls</tt>? <p> Če <tt>ls</tt> prikazuje v barvah in mu tega niste naročili, imate za to verjetno narejen vzdevek (angl. alias). Nekatere distribucije imajo to privzeto. <p> Lupinski ukaz ,,<tt>unalias ls</tt> bi moral povsem zbrisati nastavitve, ki jih nekatere distribucije ponujajo kot standard. <p> Barve in prikaz vrste datotek (stikalo <tt>-F</tt> ukaza <tt>ls</tt>) lahko spet uvedete z naslednjim ukazom: <tscreen> <verb> alias ls='ls --color=auto -F' </verb> </tscreen> <p> Izbira <tt>--color=auto</tt> preprečuje, da bi se barve pojavljale v preusmerjenem izhodu (npr. <tt>ls | cat</tt>) in motile druge programe. <p> Če želite to spremembo uveljaviti trajno, popravite svoj inicializacijski skript <tt>.bashrc</tt>. <p> Če želite barve spremeniti namesto odpraviti, si oglejte stran referenčnega priročnika (<tt>man ls</tt>). <sect1>Zakaj program v trenutnem imeniku noče delovati? <p> Zato, ker trenutnega imenika (tj. ,,<tt>.</tt>``) ni na iskalni poti, zaradi varnosti, pa tudi zaradi zagotovitve, da boste uporabili prave različice programov. Če lahko vsiljivec zapiše datoteko na imenik, v katerega lahko piše ves svet, npr. <tt>/tmp</tt>, bi jo lahko tudi izvedel, če bi bil ta imenik na iskalni poti. Rešitev tega je, da v ukaz eksplicitno vključite tudi trenutni imenik; npr. <tscreen> <verb> ./mojprogram </verb> </tscreen> namesto zgolj ,,<tt>mojprogram</tt>``. Ali pa dodajte trenutni imenik v vašo okoljsko spremenljivko <tt>PATH</TT>; npr. <tscreen> <verb> export PATH="$PATH:." </verb> </tscreen> v lupini Bash, čeprav vam to iz zgoraj navedenih razlogov odsvetujemo. <sect>Kako naredim to ali izvem ono? <sect1>Kako vem, ali lahko moj notes poganja Linux?<label id="MY-NOTEBOOK-RUNS-LINUX"> <p> Na to vprašanje ni določnega odgovora, saj se strojna oprema notesov nenehno razvija in usposobitev zaslona X, zvoka, vmesnikov PCMCIA, modema in tako naprej lahko zahteva precej truda. <p> Večina notesov na trenutnem trgu, na primer, uporablja ,,Winmodeme``, ki ne delujejo z Linuxom zaradi lastniških strojnih vmesnikov. Celo notesi, ki so potrjeni kot ,,združljivi z Linuxom``, morda niso popolnoma združljivi. <p> Podatke o namestitvi winmodemov na splošno najdete v spisu Winmodems-and-Linux-HOWTO. (Glej <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">.) <p> Na poštnem seznamu <tt>linux-laptop</tt>, ki ga gosti strežnik <tt>vger.redhat.com</tt>, boste lahko izvedeli najnovejše informacije ali povprašali druge uporabnike o njihovih izkušnjah s prenosniki. Glej razdelek <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">. <p> Domača stran poštnega seznama za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je <url url="http://www.topica.com/lists/linux-thinkpad/">. <p> Drug poštni seznam o Thinkpadu gosti <url url="http://www.bm-soft.com/">. Pošljite e-pošto z besedo ,,help`` v telesu sporočila na <htmlurl name="majordomo@www.bm-soft.com" url="mailto:majordomo@www.bm-soft.com?body=help">. <p> Domača stran za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je na <url url="http://peipa.essex.ac.uk/tp-linux/">. <p> Domača stran Linux Laptop je na <url url="http://www.cs.utexas.edu/users/kharker/linux-laptop/">. <p> Za informacije o priključenih zunanjih napravah, kot so enote Zip in CD-ROM prek vzporednih vrat, si oglejte domačo stran Linux Parallel Port Home Page na <url url="http://www.torque.net/linux-pp.html">. <p> Če potrebujete najnovejšo različico servisnega paketa za kartice PCMCIA, jo dobite (ali ste jo lahko dobili) na <url url="ftp://cb-iris.stanford.edu/pub/pcmcia/">, vendar ni videti, da bi bili paketi še tam. Novejše distribucije so na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/kernel/pcmcia/">. Nameščeno boste morali imeti tudi izvirno kodo jedra. Zagotovo si prej preberite PCMCIA-HOWTO, ki je zajet v distribucijo. <sect1>Kako lahko Linux namestim prek FTP? <p> Večina distribucij je prevelikih in preveč zaposlenih, da bi bila namestitev prek FTP praktična. Mogoče pa je prek FTP namestiti osnovni sistem Linux, ki nima grafičnega vmesnika ali velikih aplikacij. Osrednja nekomercialna distribucija, ki se uporablja, je Debian GNU/Linux in ta odgovor opisuje namestitev osnovnega sistema Debian, ki mu lahko po potrebi dodaste še druge programe za Linux in komercialno programje. <p> Odgovor opisuje namestitev v stroje, združljive z IBM, s procesorjem Intel x86 ali Pentium. Potrebovali boste stroj z vsaj procesorjem 80386, 8 MB pomnilnika in približno 100 MB prostora na disku. Za praktično vsakodnevno rabo je treba več pomnilnika in večji disk. <p> Za drugo strojno opremo zamenjajte ,,<tt>-i386</tt>`` v imenih imenikov z ,,<tt>-arm</tt>``, ,,<tt>-ppc</tt>``, ,,<tt>-m68k</tt>``, ali ustrezno drugo okrajšavo. <p> Za podrobnejše informacije in pojasnila o posebni opremi si oglejte <url url="http://www.debian.org/releases/stable/">. <itemize> <item> Prek anonimnega FTP se povežite s <tt>ftp.debian.org</tt> in s <tt>cd</tt> pojdite v podimenik <tt>pub/debian/dists/stable/main/disks-i386/current/</tt>. <item> Prenesite datoteke z binarnimi slikami za rešilno disketo in diskete z gonilniki. Odvisno od disketnega pogona v stroju, prenesite bodisi slike disket z ,,1200`` v njihovih imenih, če imate 1,2 MB, 5,25-palčni disketnik ali diskete s ,,1440`` v imenih, če ima računalnik 1,44 MB, 3,25-palčni disketni pogon. Potem prenesite diskete z osnovnim sistemom (angl. base system). Vedite, da je za nabor 1,44-MB treba pobrati 7 osnovnih sistemskih slik (v imenih imajo ,,14``), za 1,2-MB pa 9 (v imenih imajo ,,12``). Uporabljali jih boste, da boste naredili osnovne namestitvene diskete. Če imate stroj z Linuxom, lahko uporabite <tt>dd</tt>, da zapišete slike na diskete. Če ustvarjate namestitvene diskete na stroju z MS-DOS, prenesite tudi pripomoček <tt>RAWRITE.EXE</tt> za MS-DOS, ki bo prepisal surove binarne slike na diskete. Prenesite tudi podrobna navodila za namestitev, ki jih najdete v datoteki <tt>install.en.txt</tt>. <item> Ustvarite nabor namestitvenih disket bodisi z <tt>dd</tt> v Linuxu (npr. ,,<tt>dd if=resc1440.bin of=/dev/fd0</tt>``) ali s pripomočkom <tt>RAWRITE.EXE</tt> v MS-DOS. Označite vsako od namestitvenih disket. <item> V disketnik vstavite rešilno disketo in znova zaženite računalnik. Če gre vse dobro, se bo zagnalo jedro Linux in lahko boste zagnali namestitveni program tako, da boste ob pozivniku <tt>boot:</tt> pritisnili Enter. <item> Sledite navodilom na zaslonu za razdelitev diska, namestitev gonilnikov naprav, osnovnega sistemskega programja in jedra Linux. Če je stroj povezan s krajevnim omrežjem, vnesite podatke o omrežju, ko jih sistem zahteva. <item> Za namestitev dodatnega programja prek interneta morate med namestitvenim procesom namestiti modul PPP in pognati (kot root) pripomoček <tt>/usr/sbin/pppconfig</tt>. Vnesti boste morali uporabniško ime pri vašem ISP, svoje geslo, telefonsko številko ISP, naslove imenskega strežnika ISP in zaporedna vrata, na katera je priključen modem, <tt>/dev/ttyS0</tt> - <tt>/dev/ttyS3</tt>. Sistemu PPP zagotovo tudi določite izbiro privzete poti (angl. default route), da bo računalnik znal uporabljati povezavo PPP za oddaljene internetne naslove. <item> Morda boste morali dodatno nastavljati skripte PPP v podimeniku <tt>/etc/ppp</tt>, še posebej skripte, prirejene ISP, v podimeniku <tt>/etc/ppp/peers</tt>. Tam so osnovna navodila v vsakem skriptu. Za nadaljnje podatke si oglejte navodila za namestitev Debian/GNU Linuxa, ki ste jih prenesli, stran referenčnega priročnika za <tt>pppd</tt> (napišite <tt>man pppd</tt>) in PPP-HOWTO iz projekta LDP. <item> Ko enkrat vzpostavite povezavo PPP s svojim ISP (to boste videli v izhodu programa <tt>ifconfig</tt>), uporabite program <tt>dselect</tt>, s katerim namestite dodatno programje. Uporabite izbiro <tt>apt</tt> ,,[A]ccess``, da poberete pakete prek anonimnega FTP, in zagotovo uporabite izbiro ,,[U]pdate``, s katero poberete sveži seznam paketov iz arhiva FTP. </itemize> <sect1>Kako lahko nadaljujem prekinjen prenos? <p> V standardnem odjemniku <tt>ftp</tt> lahko po tem, ko se znova povežete, uporabite ukaz ,,<tt>reget</tt>``, da nadaljujete tam, kjer ste končali. <p> Odjemniki kot <tt>ncftp</tt> podpirajo prekinjene prenose prek FTP, <tt>wget</tt> pa podpira nadaljevanje prenosa prek FTP in HTTP. <sect1>Kako nastavim zagonsko prikrojitev?<label id="BOOT-TIME-PARAMETERS"> <p> Linux lahko prikrojite ob pozivniku <tt>lilo:</tt> tako, da v <em>zagonski</em> pozivnik <tt>BOOT lilo:</tt> napišete argumente, ali pa tako, da dodaste ukaze v datoteko <tt>/etc/lilo.conf</tt>; na primer: <tscreen> <verb> # Ob pozivniku LILO (zgolj primer): BOOT lilo: parport=0x3bc,7 parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3 </verb> </tscreen> <tscreen> <verb> # Primer ukaza v /etc/lilo.conf: append="parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3" </verb> </tscreen> Če spreminjate datoteko <tt>/etc/lilo.conf</tt>, zagotovo poženite ukaz <tt>lilo</tt>, da namestite novo sestavo. <p> Nastavitveni zapiski za določene strojne naprave so v dokumentaciji izvirne kode jedra, <tt>/usr/src/linux/Documentation</tt> v večini distribucij. <p> Oglejte si tudi strani referenčnega priročnika o <tt>lilo</tt> in <tt>lilo.conf</tt> ter spis BootPrompt-HowTo (<ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">) in dokumentacijo v <tt>/usr/doc/lilo</tt>. <sect1>Kako lahko formatiram strani referenčnega priročnika brez programov <tt>man</tt> ali <tt>groff</tt>? <p> Program <tt>man2html</tt> prevaja besedilo za <tt>groff</tt> v HTML, ki ga lahko gledate s katerimkoli brskalnikom. Program <tt>man2html</tt> in mnogi podobni so dostopni v svetovnem spletu. Poiščite ga s spletnim iskalnikom, ki ga imate najraje. <p> Neformatirane strani referenčnega priročnika (angl. manual pages) so shranjene v podimenikih imenikov <tt>/usr/man</tt>, <tt>/usr/local/man</tt> in drugje. <p> Če želite videti besedilo, uporabite <tt>nroff</tt> in <tt>less</tt>. Oba programa imata tudi različici za MS-DOS z izvedbo paketa makroukazov za <tt>man</tt>. Zgled: <tscreen> <verb> $ nroff -man /usr/man/man1/ls.1 | less </verb> </tscreen> Če veste, kje najti dobro izvedbo makroukazov za <tt>man</tt>, ne da bi namestili <tt>groff</tt>, prosim, obvestite vzdrževalca tega spisa. <p> Če se stran referenčnega priročnika končuje z ,,<tt>.gz</tt>``, jo boste morali, preden jo formatirate, raztegniti z <tt>gzip -d</tt> ali <tt>gunzip</tt>. Enovrstični zgled bi bil: <tscreen> <verb> $ gzip -dc /usr/man/man1/ls.1.gz | nroff -man | less </verb> </tscreen> <sect1>Kako se lahko v tekstovnem načinu pomikam nazaj? <p> Na standardni slovenski (in tudi na ameriški) tipkovnici lahko uporabite kombinacijo <tt>Shift+PgUp</tt> ali <tt>PgDn</tt> (uporabiti morate sive tipke, ne tistih na številski tipkovnici). Pri drugih tipkovnicah si oglejte preslikave v datoteki <tt>/usr/lib/keytables</tt>; funkciji <tt>ScrollUp</tt> in <tt>ScrollDown</tt> lahko obesite na poljubno kombinacijo tipk -- lahko ju, denimo, preslikate na tipke 84-tipkovne tipkovnica za AT. <p> Program <tt>screen</tt>, <url url="http://vector.co.jp/vpack/browse/person/an010455.html"> vam priskrbi vmesni pomnilnik z zgodovino zaslona, po kateri lahko iščete ključne besede, in možnost izdelave ,posnetkov` tekstovnih zaslonov. <p> Novejša jedra, ki imajo gonilnik za konzolo VGA, lahko za pomikanje nazaj uporabljajo dramatično več pomnilnika, če lahko grafična kartica zares naslovi 64 KB grafičnega pomnilnika. Na začetek datoteke <tt>drivers/video/vgacon.c</tt> dodajte vrstico: <tscreen> <verb> #define VGA_CAN_DO_64B </verb> </tscreen> Ta zmožnost bo lahko v prihodnjih jedrih postala standardna nastavitev. Če je v jedru podprt tudi grafični izravnalnik, ta nastavitev morda ne prizadene predpomnjenja. <p> V starejših jedrih velikosti pomika nazaj ne morete poljubno nastaviti, saj je izveden ob pomoči video pomnilnika, ki shranjuje preteklo besedilo. Lahko pa dosežete večje pomnenje pomika na vsakem navideznem zaslonu (virtual console) tako, da zmanjšate skupno število navideznih zaslonov -- glej datoteko <tt>linux/tty.h</tt>. <p> [Chris Karakas] <sect1>Kako lahko usposobim elektronsko pošto? <p> Za pošiljanje pošte prek SMTP (preprosti protokol za prenos pošte, angl. Simple Mail Transfer Protocol) in prejemanje pošte prek ponudnikovega strežnika POP (protokol za poštni urad, angl. Post Office Protocol), lahko uporabljate namizni odjemnik, kot je Netscape Communicator ali Kmail v KDE. Vnesti boste morali imena strežnikov SMTP in POP v izbire ustreznega programa, pa tudi svoj e-poštni naslov (npr. ime.priimek@primer.si) ter geslo za klicno povezavo. Isto velja za novičarske skupine Usenet. Vnesite ime strežnika NNTP (protokol za prenos novi po omrežju, angl. Network News Transfer Protocol) v razdelek z izbirami vašega novičarskega odjemnika. Morda boste morali vpisati tudi naslov IP ponudnikovega primarnega in sekundarnega imenskega strežnika. <p> Če imate tradicionalnega posrednika za prenašanje pošte (angl. Mail Transport Agent, MTA) kot Sendmail, Smail, qmail ali Exim, boste morali slediti navodilom v ustreznem paketu. Osnovna nastavitev določi ugotavljanje, kateri gostiteljski stroj, bodisi v vašem krajevnem omrežju ali prek klicne internetne povezave, je ,,pametni gostitelj`` (angl. Smart Host), če uporabljate SMTP. Če uporabljate starejši protokol UUCP, boste morali pregledati navodila za prikrojitev UUCP in preveriti, ali je sistem vašega ISP nastavljen tako, da posreduje pošto za vas. <p> Informacije o internetnem gostiteljstvu, novicah in e-pošti v splošnem so dostopne v skupini Useneta <tt>news.announce.newusers</tt>. Tamkajšnja pogosta vprašanja so tudi arhivirana na <url url="ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/">. <sect1>Sendmail čaka do minute za vsak ukaz<label id="SENDMAIL-PAUSE"> <p> Preverite, ali lahko Sendmail razreši ime vašega računalnika v veljavni (tj. tak, ki se ga lahko razčleni) domenski naslov. Če niste povezani v internet ali imate klicno povezavo z dinamičnim naslavljanjem IP, dodajte polno ime domene v datoteko <tt>/etc/hosts</tt>, <em>poleg</em> osnovnega imena računalnika; npr., če je ime računalnika ,,<tt>bilbo</tt>``, domena pa je ,,<tt>bag-end.com</tt>``: <tscreen> <verb> 192.168.0.1 bilbo.bag-end.com bilbo </verb> </tscreen> Preverite tudi, da je bodisi v datoteki <tt>/etc/host.conf</tt> ali pa <tt>/etc/resolv.conf</tt> vrstica: <tscreen> <verb> order hosts,bind </verb> </tscreen> <bf>Pozor!</bf> Ne spreminjajte vnosa za ,,<tt>localhost</tt>`` v <tt>/etc/hosts</tt>, saj se številni programi zanašajo nanj za pošiljanje notranjih sporočil. <p> Sendmail pri razreševanju domenskih naslovov upošteva več dejavnikov. Ti so v žargonu Sendmaila skupno znani kot ,,nabori pravil`` (angl. rulesets). Program ne zahteva, da bi bil domenski naslov kanoničen ali da bi bil vsaj videti kanoničen. V zgornjem zgledu bi moral delovati tako ,,<tt>bilbo.</tt>`` (pazite na piko) kakor tudi ,,<tt>bilbo.bag-end.com</tt>``. Ta in druge spremembe se nanašajo predvsem na novejše različice. <p> Pred različico 8.7 je Sendmail zahteval, naj se polno domensko ime (angl. Fully Qualified Domain Name, FQDN) najprej pokaže v vnosu <tt>/etc/hosts</tt>. To je zaradi sprememb v izbirah za maškarado naslova ovojnice. Preučite dokumente za Sendmail. <p> Če imate imenski strežnik le za krajevno podomrežje, preverite, ali se ,,<tt>.</tt>`` nanaša na zapis SOA v strežniškem stroju in ali inverzno iskanje (preverba ob pomoči <tt>nslookup</tt>) deluje za vse stroje podomrežja. <p> Končno, makroukazne nastavitvene izbire <tt>FEATURE</tt>, kot so <tt>nodns</tt>, <tt>always_add_domain</tt> in <tt>nocanonify</tt>, nadzorujejo, kako Sendmail tolmači imena računalnikov. <p> Dokument <em>Sendmail: Installation and Operation Guide</em>, vključen v podimenik <tt>doc/</tt> distribucije izvirne kode za Sendmail, na kratko razlaga, kako Sendmail razrešuje internetne naslove. Arhive izvirne kode za Sendmail najdete prek <url url="http://www.sendmail.org/">. <p> [Chris Karakas] <sect1>Kako lahko preklapljam navidezne zaslone? Kako jih omogočim? <p> V tekstovnem načinu pritiskajte za preklop zaslonov od <tt>tty1</tt> do <tt>tty12</tt>, kombinacije od <tt>Alt-F1</tt> do <tt>Alt-F12</tt> <tt>AltGr-F1</tt> preklopi na <tt>tty13</tt> itd. Če želite preklopiti zaslon pod okoljem X window, morate pritisniti <tt>Ctrl-Alt-F1</tt> itd.; <tt>Alt-F5</tt> ali podobno, za preklop nazaj v grafični način. <p> Če imate sistem, ki ni združljiv s PC, si oglejte spodnjo opombo. <p> Če želite uporabljati navidezni zaslon pri navadni prijavi v sistem, mora biti naveden v datoteki <tt>/etc/inittab</tt>, ki ureja, kateri terminali in navidezni zasloni imajo prijavne pozivnike. Sistem X potrebuje za zagon vsaj en prosti navidezni zaslon. <p> <bf>Opomba:</bf> Zaporedje tipk je pravzaprav <em>Ctrl+Meta+FN</em>. Pri sistemih, združljivih s PC, sta tipki <em>Alt</em> in <em>AltGr</em> pravzaprav sinonim za tipkovna simbola <em>Meta_L</em> in <em>Meta_R</em>. Če je vezava drugačna, lahko ugotovite, kateri tipki dasta <em>Meta_L</em> in <em>Meta_R</em> z <tt>xkeycaps</tt> ali podobnim programom. <p> [David Charlap] <sect1>Kako nastavim časovni pas? <p> Spremenite tekoči imenik v <tt>/usr/lib/zoneinfo</tt>; priskrbite si paket <tt>timezone</tt>, če nimate tega imenika. Izvirna koda je dostopna v imeniku <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/admin/time/">. <p> Potem napravite simbolno povezavo z imenom <tt>localtime</tt>, ki kaže na eno od datotek v tem imeniku (ali v podimenikih), in še eno simbolno povezavo, imenovano <tt>posixrules</tt>, ki kaže na <tt>localtime</tt>. Zgled: <tscreen><verb>$ ln -sf Europe/Ljubljana localtime $ ln -sf localtime posixrules </verb></tscreen> <p> Učinek bo takojšen -- poskusite <tt>date</tt>. <p> Če sistem uporablja nastavitvene datoteke v slogu Red Hat, so ustrezne datoteke o pasovih v <tt>/usr/share/zoneinfo</tt> in <tt>/etc/localtime</tt>. <p> Stran referenčnega priročnika o <tt>tzset</tt> ali <tt>tzselect</tt> opisuje nastavitev časovnega pasu. Nekateri programi prepoznajo okoljsko spremenljivko <tt>TZ</tt>, a to ni v skladu s POSIX. <p> Preverite, ali je ura vašega jedra Linuxa nastavljena na pravilen univerzalni čas GMT -- napišite <tt>date -u</tt> in preverite, ali je izpisan pravilen univerzalni čas. (Glej tudi <ref id="wrong_clock" name="Zakaj računalnik kaže napačen čas?">.) <sect1>Nastavitev klicne povezave PPP <p> Ta navodila so predvsem za tiste, ki nimajo ovojnih pripomočkov, kot sta <tt>kppp</tt> ali <tt>pppconfig</tt>, ali teh pripomočkov ne morejo prepričati, da bi pravilno delovali. Če želite ročno nastaviti PPP, da bi klicali svojega internetnega ponudnika (angl. Internet Service Provider, ISP), boste morali poznati naslednje podatke: <itemize> <item> Vrata, na katera je priključen vaš modem: <tt>/dev/ttyS0</tt>-<tt>/dev/ttyS3</tt>, kar ustreza <tt>COM1</tt>-<tt>COM4</tt> v MS-DOS. <item> Telefonsko številko podatkovne povezave vašega ISP. <item> Uporabniško ime in geslo, ki ste ju dobili od ISP. <item> Naslove IP primarnega in sekundarnega imenskega strežnika (DNS), ki ju boste uporabili, ko boste poklicali ISP. To predpostavlja, da ne boste uporabljali DNS, ki ste ga morda namestili v svoj sistem. </itemize> Ko imate vse te podatke, preverite, da sta programa <tt>pppd</tt> in <tt>chat</tt>, za minimum, vsaj nameščena pravilno. V večini distribucij sta nameščena v imeniku <tt>/usr/sbin/</tt> in prijaviti se morate kot <tt>root</tt>, da bi ju lahko uporabljali. Poleg tega so za nastavljanje omrežnih povezav in diagnosticiranje težav uporabni še naslednji programi: <tt>/sbin/ifconfig</tt>, <tt>/sbin/route</tt>, <tt>/bin/ping</tt>, <tt>/usr/sbin/traceroute</tt>. Sledijo osnovni koraki za nastavitev PPP. Prijavljeni morate biti kot <tt>root</tt>. <itemize> <item> Preverite, ali zaporedna vrata in modem delujejo pravilno. S programom, kot je <tt>minicomm</tt> ali <tt>kermit</tt>, bi morali biti sposobni poslati ukaze <tt>AT</tt> modemu in kot odgovor od modema dobiti nazaj niz <tt>OK</tt>. <item> V datoteko <tt>/etc/resolv.conf</tt> z oznako <tt>nameserver</tt> vnesite primarni in sekundarni imenski strežnik, v zapisu štirih števil, ločenih s pikami. Na primer: <tscreen> <verb> order hosts,bind nameserver 196.182.101.103 nameserver 196.182.101.104 </verb> </tscreen> Naslova imenskih strežnikov v zgornjem zgledu sta le primera. Ne ustrezata pravim omrežnim gostiteljem. Prva vrstica, <tt>order hosts,bind</tt>, pove vašemu omrežnemu programju, naj, ko razrešuje omrežni naslov domene, najprej pogleda v datoteko <tt>/etc/hosts</tt>, potem šele uporabi povezovalno storitev; npr. preveri strežnike DNS, ki so navedeni v vrsticah, ki se začnejo z <tt>nameserver</tt>. <item> Poiščite pogovorni skript za <tt>chat</tt>, ki ga bo PPP uporabljal za klicanje z modemom in priključitev na vaš ISP. V številnih sistemih je to bodisi v imeniku <tt>/etc/chatscripts</tt> ali pa <tt>/etc/ppp</tt> in se imenuje <tt>provider</tt> ali kaj podobnega. Pogovorni skript lahko shranite kamorkoli, če <tt>pppd</tt> poveste, naj ga uporablja namesto privzetega skripta. Podrobnosti si oglejte straneh referenčnega priročnika za <tt>chat</tt> in <tt>pppd</tt>, preberite pa si tudi informacije spodaj. Tu je zgled pogovornega skripta: <tscreen> <verb> ABORT BUSY ABORT "NO CARRIER" ABORT VOICE ABORT "NO DIALTONE" "" ATDT<telefonska_številka_ISP> ogin <uporabniško_ime> word <geslo> </verb> </tscreen> To je pogovorni program za <tt>chat</tt> za preprosto samodejno prijavo. Program <tt>chat</tt> v vsaki vrstici uporablja pare nizov zadetek/odgovor. Ko začne, pošlje niz ,,<tt>ATDT</tt><em><telefonska_številka_ISP></em>``, kjer seveda napišete pravo telefonsko številko. Potem počaka, dokler ne dobi niza ,,<tt>ogin</tt>`` (podniz besede <tt>login</tt>), in pošlje vaše uporabniško ime. Potem počaka na ,,<tt>word</tt>`` (podniz besede <tt>password</tt>) in pošlje vaše geslo. Če vaš ISP uporablja drugačna pozivnika za uporabniško ime ali geslo ali kakšne dodatne pozivnike, boste morali ta skript urediti skladno s tem. O podrobnostih si spet preberite na straneh referenčnega priročnika za <tt>chat</tt>. <p> Če vaš ISP uporablja overovljanje s PAP ali CHAP, boste morali urediti tudi datoteko <tt>pap-secrets</tt> ali <tt>chap-secrets</tt> v imeniku <tt>/etc/ppp</tt>. Glej stran referenčnega priročnika za ti dve datoteki, pa tudi navodila v samih datotekah. <item> Nastavitev <tt>pppd</tt>, programa, ki zares vzdržuje povezavo, je navadno v dveh ali treh ločenih datotekah. Prva je navadno <tt>/etc/ppp/options</tt> z izbirami, ki jih bodo uporabljale vse povezave PPP vašega sistema (da, lahko imate več kot eno; na splošno toliko, kot ima računalnik zaporednih vrat). <p> Tu je zgled datoteke <tt>/etc/ppp/options</tt>: <tscreen> <verb> #/etc/ppp/options asyncmap 0 auth crtscts lock noipx # ------ </verb> </tscreen> Izbire lahko podaste v eni sami vrstici ali pa vsako v posebno vrstico. Številne datoteke z izbirami so precej daljše in so jim dodani opisi vsake posamezne izbire. Tu izbire po vrsti pomenijo: ne preslikuj znakov med odjemnikom PPP in strežnikom; vedno, ko se povezuješ, uporabi geslo, overovitev PAP ali CHAP; za nadzor pretoka uporabi strojne usklajevalne linije modema; zakleni zaporedna vrata, ko jih uporabljaš, da jih ne bodo mogli uporabljati drugi programi; in ne uporabljaj omrežnega protokola IPX. <item> Za nastavitev povezave za vsaka posamezna zaporedna vrata ali gostitelja PPP je lahko, na primer, datoteka <tt>/etc/ppp/options.ttyS1</tt>, kot datoteka izbir za <tt>/etc/ttyS1</tt> ali pa datoteka za vaš ISP v imeniku <tt>/etc/ppp/peers</tt>. Privzeta se pogosto imenuje <tt>/etc/ppp/peers/provider</tt>. Tu je zgled privzete datoteke <tt>provider</tt>: <tscreen> <verb> noauth connect "/usr/sbin/chat -v -f /etc/chatscripts/provider" defaultroute /dev/ttyS1 38400 persist </verb> </tscreen> Razlaga teh in drugih izbir je lahko v sami datoteki <tt>/etc/ppp/peers/provider</tt>. Če vas zanimajo podrobnosti, si lahko tudi ogledate stran o <tt>pppd</tt> v referenčnem priročniku. Na kratko, izbire pomenijo: za to povezavo ne uporabljaj overovljanja PAP; za klicanje in prijavljanje uporabi program <tt>chat</tt> in skript <tt>/etc/chatscripts/provider</tt>, ki je opisan zgoraj; nastavi privzeto omrežno pot za povezavo PPP (tako, da bo vaše omrežno programje iskalo stroje prek povezave PPP v internetu, kadar bo moralo razrešiti omrežni naslov, ki ga ni v vašem krajevnem stroju); za povezavo kot zaporedna vrata uporabljaj <tt>/dev/ttyS1</tt>; nastavi hitrost modema na 38400 bitov na sekundo; naj se tek demona <tt>pppd</tt> ohranja tudi, če povezava pade. </itemize> To je vse nastavljanje, ki ga potrebujete. Za to, da zares zaženete in ustavite PPP, imate pogosto skripta <tt>/usr/bin/pon</tt> in <tt>/usr/bin/poff</tt> (v Debianu) ali kaj takega. Ta sta navadno zelo preprosta, vsebujeta le ukaz: <tscreen> <verb> $ /usr/sbin/pppd call ${1:-provider} </verb> </tscreen> To zažene <tt>pppd</tt> in uporabi izbiro <tt>call</tt> za klicanje strežnika, ki ga vpišete v ukazni vrstici, ali pa ponudnika, podanega v datoteki <tt>/etc/ppp/peers/provider</tt>, če ne podaste oddaljenega strežnika. Po klicanju in prijavljanju (približno 30 sekund) bi morali biti sposobni uporabljati program <tt>/sbin/ifconfig</tt>, da vidite, ali je povezava zares vzpostavila vmesnik PPP (prvi bo <tt>ppp0</tt>, drugi bo <tt>ppp1</tt>, itd., odvisno od tega, koliko hkratnih povezav PPP imate). Če gre kaj narobe, lahko pogledate datoteko <tt>/var/log/ppp.log</tt>, da ugotovite, kaj se je zgodilo. Dnevnik lahko gledate tudi medtem, ko se povezava vzpostavlja, tako da izpisujete njegov ,,rep`` v drugem oknu; se pravi, gledate, kako <tt>pppd</tt> zapisuje podatke o stanju povezave. Za to uporabite ukaz (spet kot <tt>root</tt>): <tscreen> <verb> $ tail -f /var/log/ppp.log </verb> </tscreen> Pri nekaterih sistemih se izhod PPP preusmeri v <tt>/var/log/messages</tt>; v tem primeru morda ne boste imeli posebne datoteke z dnevnikom PPP. <p> Morali bi tudi biti sposobni pingati katerega od domenskih imen vašega ISP (npr. <tt>mail.isp.com</tt>) in prejeti odgovor. <p> To so najosnovnejši koraki za nastavitev povezave PPP. Upoštevati boste morali tudi, katere druge omrežne povezave so na voljo (denimo, ali je na voljo ethernetna povezava, ki ji je bila že določena privzeta pot), pa tudi različne varnostne ukrepe na strani vašega ISP. Če imate pri vzpostavljanju klicne povezave težave, je navadno najbolje, če ugotovite, kaj gre narobe, s programom Seyon, <tt>minicomm</tt>, <tt>kermit</tt> ali katerim drugim programom, s katerim lahko ročno kličete in se prijavite pri ISP, da ugotovite, kaj natanko morate storiti za prijavitev, potem pa to ponovite v skriptih PPP. <p> Večina dokumentacije ima še dodatna navodila za prikrojitev povezave PPP. Glej <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">. <sect1>Katero različico Linuxa in kakšno ime računalnika uporabljam? <p> Napišite: <tscreen><verb>$ uname -a </verb></tscreen> <sect1>Kaj je datoteka <tt>core</tt>? <p> Datoteka <tt>core</tt> je posmrtni ostanek programa, ko ta, zaradi hrošča ali kršenja mehanizmov operacijskega sistema ali strojnih omejitev, umre. Operacijski sistem pobije program in izdela datoteko <tt>core</tt>, ki jo lahko programerji uporabijo, da ugotovijo, kaj je šlo narobe. V njej je podroben opis stanja, v kakršnem je bil program, ko je umrl. <p> Če bi radi ugotovili, iz katerega programa je nastala datoteka <tt>core</tt>, uporabite ukaz <tt>file</tt>, kot v zgledu: <tscreen><verb>$ file core </verb></tscreen> To vam bo povedalo ime programa, ki je izdelal posmrtne ostanke. Lahko pišete vzdrževalcem tega programa in jim poveste, da je njihov program izvrgel posmrtne ostanke (angl. program dumped core). <p> [Eric Hanchrow] <sect1>Kako vključim ali izključim izmet posmrtnih ostankov programov (core dumps)? <p> Z uporabo ukaza <tt>ulimit</tt> v ukazni lupini <tt>bash</tt>, ukaza <tt>limit</tt> v <tt/tcsh/, ali <tt/rlimit/ v <tt/ksh/. Glej ustrezne strani referenčnega priročnika (<tt/man/) za podrobnosti. <p> Ta nastavitev zadeva vse programe, ki jih poženete iz te ukazne lupine (neposredno ali posredno), ne celotnega sistema. <p> Če želite privzeti vključitev ali izključitev izpisa posmrtnih ostankov vseh procesov, lahko spremenite ustrezno nastavitev v datoteki <tt>linux/sched.h</tt> -- glej definicijo <tt>INIT_TASK</tt>, glej tudi <tt>linux/resource.h</tt>. <p> Podpora PAM optimalizira sistemsko okolje, skupaj s količino pomnilnika, ki jo lahko porablja uporabnik. V nekaterih distribucijah je ta parameter nastavljiv v datoteki <tt>/etc/security/limits.conf</tt>. Več podatkov najdete v knjigi <em>Linux Administrator's Security Guide</em> (glej <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">). <sect1>Kako nadgradim/prevedem jedro?<label id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL"> <p> Glej prevod spisa <htmlurl name="Kernel-HOWTO" url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Kernel-HOWTO-sl.html"> ali datoteko <tt>README</tt>, ki je priložena izdajam jedra na <url url="ftp://ftp.cs.helsinki.fi/pub/Software/Linux/Kernel/"> in na zrcalnih mestih. (Vprašanje <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">.) Morda imate v sistemu že nameščeno kakšno različico izvirne kode jedra. Vendar je ta različica najbrž rahlo zastarela, če ste jo dobili kot del standardnih distribucij Linuxa (to sploh ni težava, če želite svoje jedro le še enkrat prevesti z novimi nastavitvami, težave pa bodo, če ga morate nadgraditi). <p> Pri novejših jedrih lahko (in morate) z ukazom <tt/make/ narediti vse naslednje tarče. Spomnite se, da lahko z enim samim klicem ukaza <tt/make/ določite tudi več tarč. <tscreen><verb> # make clean dep install modules modules_install </verb></tscreen> <p> Spomnite se tudi osvežiti modulske odvisnosti. <tscreen><verb> # depmod -a </verb></tscreen> <p> Ta ukaz se lahko samodejno požene ob zagonu sistema. V sistemih Debian/GNU Linux je ukaz del skripta <tt>/etc/init.d/modutils</tt> in ga lahko povežete s primernim mestom v imenikih <tt>/etc/rc<em>x</em>.d/</tt>. Več o ukazu <tt>depmod</tt> si oglejte na strani v referenčnem priročniku. <p> Preverite, ali uporabljate najnovejšo različico pripomočkov <tt>modutils</tt> in tudi drugih podpornih paketov. Podrobnosti si oglejte v datoteki <tt>Documentation/Changes</tt> na drevesu izvirne kode jedra, zagotovo pa preberite tudi datoteko <tt>README</tt> paketa <tt>modutils</tt>. <p> Ne pozabite, da morate po kopiranju novega jedra v vaš korenski razdelek pognati <tt>lilo</tt>, če hočete pozneje z njim zaganjati računalnik -- novejše različice jedra imajo v ta namen posebno tarčo ,,<tt>zlilo</tt>`` v datoteki <tt>Makefile</tt>; poskusite <tscreen><verb>make zlilo</verb></tscreen> <p> V trenutnih sistemih pa lahko preprosto prepišete datoteko <tt>zImage</tt> ali <tt>bzImage</tt> (iz imenika <tt>arch/i386/boot/</tt>) v imenik <tt>/boot/</tt> v korenskem datotečnem sistemu, ali na disketo z uporabo ukaza <tt/dd/. Glej tudi vprašanje <ref id="lilo_boot_kernimg" name="Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?"> <p> Jedra z lihimi srednjimi številkami (angl. minor version) različic (npr. 2.1.*, 2.5.*) so preizkusne izdaje jeder; stabilna jedra imajo sode srednje številke (2.0.*, 2.4.*). Če želite preskušati razvojna jedra, se boste verjetno prijavili na poštni seznam <tt>linux-kernel</tt>, glej razdelek <ref id="WHAT-MAILING-LISTS-ARE-THERE" name="Kateri poštni seznami so na voljo?">. <p> Spletna stran <url url="http://www.kernelnotes.org/"> ponuja precej informacij in povezav z drugimi stranmi, ki ponujajo informacije o popravkih jedra Linuxa. <p> Glej tudi vprašanje <ref id="pcmcia_nw" name="Zakaj moja kartica PCMCIA po nadgradnji jedra ne deluje več?"> in <ref id="lilo_boot_kernimg" name="Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?">. <sect1>Ali lahko Linux uporablja več kot tri zaporedne priključke z delitvijo prekinitev? <p> Da, toda hkrati ne boste mogli uporabljati dveh običajnih priključkov, ki si delita prekinitev (brez nekaj zvijač). To je omejitev arhitekture vodila ISA. <p> Glej <tt>Serial-HOWTO</tt> za informacije o morebitnih rešitvah in ovinkih okoli tega problema. <sect1>Prikrojitev privzetih nastavitev za Emacs <p> V svojem domačem imeniku ustvarite datoteko <tt>.emacs</tt> z ukazi za Emacsov lisp, ki se izvedejo vsakič, ko se zažene Emacs. Na seznamu vsebine imenika te datoteke ne boste videli. (Predpona ,<tt>.</tt>` pove <tt>ls</tt>, naj je ne prikaže, razen če ukazu <tt>ls</tt> v ukazni vrstici podaste stikalo <tt>-a</tt>.) <p> V datoteki <tt>.emacs</tt> bo deloval katerikoli ukaz v emacsovskem lispu, skupaj z vsemi <tt>defuns</tt>. Emacs močno uporablja lispovske spremenljivke in ukaze, in številne urejevalne funkcije so napisane v emacsovskem lispu. Da, na primer, omogočite poravnavo besed med urejanjem datotek, ki se končajo s <tt>.txt</tt>, dodajte naslednji ukaz. To je iz dokumenta s pomočjo Texinfo v Emacsu (<tt>F1-i</tt>, potem <tt>m Emacs</tt> in Return): <tscreen> <verb> (add-hook text-mode-hook '(lambda () (auto-fill-mode1))) </verb> </tscreen> To doda stavek, ki kliče <em>kaveljno</em> funkcijo vsakič, ko za ta medpomnilnik vstopite v način urejanja besedila. Vrednost <tt>text-mode-hook</tt>, ki je spremenljivka, se poda <tt>auto-fill-mode</tt>, ki je funkcija. <p> Če želite odstraniti menujsko vrstico na vrhu vsakega okvira v Emacsu, dodajte ta stavek: <tscreen> <verb> (menu-bar-mode -1) </verb> </tscreen> In če želite vključiti program, ki ga je v emacsovskem lispu napisal kdo drug kot <tt>msb.el</tt> (izboljšan prikazni menu za medpomnilnik), preverite, da je lispovska datoteka v imeniku, kjer jo lahko Emacs najde (navadno se imenuje <tt>site-list</tt>), in dodajte te ukaze v datoteko <tt>.emacs</tt>: <tscreen> <verb> (require 'msb) (msb-mode 1) </verb> </tscreen> Večina opravil ima v emacsovskem lispu več možnih rešitev. Vsako opravilo, ki ga je v emacsovskem lispu mogoče sprogramirati, je veljavno v datoteki <tt>.emacs</tt>. Več podatkov najdete v dokumentaciji v obliki Texinfo. Na voljo je tudi seznam pogostih vprašanj za Emacs. <sect1>Kako naredim rešilno disketo? <p> Naredite na njej datotečni sistem z imeniki <tt>bin</tt>, <tt>etc</tt>, <tt>lib</tt> in <tt>dev</tt> -- skratka vse, kar potrebujete. Namestite nanjo jedro in uredite, da bo LILO zagnal sistem z diskete (glej dokumentacijo, priloženo programu LILO, v datoteki <tt>lilo.u.*.ps</tt>). <p> Če gradite jedro (ali naročite programu LILO, naj naroči jedru) s pomnilniškim diskom enake velikosti kakor disketa, se bo pomnilniški disk ob zagonu naložil in namestil kot korenski disk namesto diskete. <p> Glej spis <tt>Bootdisk-HOWTO</tt>. <sect1>Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?<label id="kbd_map"> <p> Za novejša jedra vzemite paket <tt>kbd</tt> s <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Keyboards/kbd-0.90.tar.gz">. Preverite, ali imate ustrezno različico; uporabljati morate pravo preslikavanje tipkovnice za svoje jedro. <p> Pri starejših jedrih morate v imeniku <tt>/usr/src/linux</tt> popraviti glavno datoteko <tt>Makefile</tt> za prevajanje jedra. <p> Več uporabnih podatkov boste našli v delih <em>Slovenian HOWTO</em> Primoža Peterlina na naslovu <url url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Slovenian-HOWTO/"> in <em>The Linux keystroke and console HOWTO</em> Andriesa Brouwerja na naslovu <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/">. <sect1>Kako zagotovim, da bo <tt>NumLock</tt> privzeto vključen? <p> Uporabite, na primer, program <tt>setleds</tt> (v vaših prijavnih skriptih <tt>/etc/rc.local</tt> ali <tt>/etc/rc.d/*</tt>): <tscreen><verb>for t in 1 2 3 4 5 6 7 8 do setleds +num < /dev/tty$t > /dev/null done </verb></tscreen> <p> <tt>setleds</tt> je del paketa <tt>kbd</tt> (glej razdelek <ref id="kbd_map" name="Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?">. <p> Ali pa popravite svoje jedro. Urediti morate tako, da bo izraz <tt>KBD_DEFLEDS</tt> ob prevajanju <tt>drivers/char/keyboard.c</tt> definiran kot <tt>(1 << VC_NUMLOCK)</tt>. <sect1>Kako nastavim (ali obnovim) uvodne terminalske barve? <p> Naslednji skript ukazne lupine bi moral delovati za konzole VGA: <tscreen><verb> for tty in 1 2 4 5 6 7 8; do setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > /dev/tty$n done </verb></tscreen> Nadomestite <tt/yellow/ in <tt/blue/ s svojima najljubšima barvama in uporabite <tt>/dev/ttyS$n</tt> za terminale na zaporednih vratih. <p> Če želite preveriti, ali so barve vrnjene v prvotno stanje, ko se ljudje odjavijo (če so jih spremenili), storite takole: zamenjajte vse navedbe ,,<tt/getty/`` (ali ,,<tt/mingetty/`` ali ,,<tt/uugetty/`` ali karkoli že) v datoteki <tt>/etc/inittab</tt> z navedbami ,,<tt>/sbin/mygetty</tt>``. <tscreen><verb> #!/bin/sh setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > $1 exec /sbin/mingetty $@ </verb></tscreen> <p> [Jim Dennis] <sect1>Kako lahko uporabim več kot 128 MB izmenjevalnega prostora?<label id="MORE-THAN-128MB-OF-SWAP"> <p> Uporabite več izmenjalnih razdelkov ali datotek. Jedra Linux pred različico 2.2 so podpirala do 16 izmenjalnih področij, vsako je bilo lahko veliko do 128 MB. Novejša jedra nimajo teh omejitev. <p> Zelo stara jedra podpirajo le izmenjalne razdelke, velike do 16 MB. <p> Linux na strojih z 8 KB stranmi (8 KB paging) kot Alpha in Sparc64 podpira izmenjalna področja do 512 MB. Omejitev na 128 MB pride iz enačbe <tt>PAGE_SIZE*BITSPERBYTE</tt> le na strojih s 4 KB velikimi stranmi, na strojih z 8 KB velikimi stranmi pa je ta omejitev 512 MB. Vse podrobnosti so v datoteki <tt>mm/swapfile.c</tt>. <p> [Peter Moulder, Gordon Weast] <sect1>Kako preprečiti napake pri povezovanju programov z matematičnimi funkcijami? <p> Starejše knjižnice za tek programov so vključevale matematično knjižnico kot knjižnico za tek programov v C. Matematične knjižnice med prevajanjem ni bilo treba posebej omenjati. Če prevajalnik med povezovanjem programa generira sporočila, kot je tole, potem uporablja matematične knjižnice: <tscreen> <verb> /tmp/ccDUQM4J.o: In function `main': /tmp/ccDUQM4J.o(.text+0x19): undefined reference to `sqrt' collect2: ld returned 1 exit status </verb> </tscreen> Za povezovanje z matematičnimi knjižnicami boste morali prevajalniku GCC podati izbiro <tt>-lm</tt>: <tscreen> <verb> # gcc -o program program.c -lm </verb> </tscreen> Preverite tudi, ali v izvirni datoteki uporabljate stavek <tt>#include</tt>. <p> [Florian Schmidt] <sect>Različne informacije in odgovori na vprašanja <sect1>Kako sprogramiram <em>XYZ</em> v Linuxu? <p> Preberite si priročnike ali dobro knjigo o Unixu in strani referenčnega priročnika (napišite <tt>man man</tt>). Na voljo je veliko dokumentacije v obliki GNU Info, ki je pogosto uporabnejša od učbenika. Poženite Emacs in pritisnite <tt>F1-i</tt> ali napišite <tt>info info</tt>, če nimate ali ne marate Emacsa. Bodite pozorni na dejstvo, da Emacsova točka <tt>libc</tt> morda ne opisuje povsem natančno najnovejše knjižnice <tt>libc</tt> ali GNU <tt>glibc2</tt> za Linux. Toda projekt GNU in LDP vedno iščeta prostovoljce za nadgradnjo njihove knjižnične dokumentacije. <p> Kakorkoli že, v dokumentaciji za Texinfo in na straneh priročnika razdelkov 2 in 3 bi moralo biti dovolj podatkov za začetek. <p> Kot pri vsem prostem programju je najboljši učbenik sama izvirna koda. <p> Zadnja izdaja priročnih strani in zbirka uporabne dokumentacije v formatu GNU Info za Linux je poleg različnih drugih informacij, povezanih s programiranjem Linuxa, dostopna na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/man-pages/">. <sect1>Kaj je pravzaprav s tem ELF? Z glibc?<label id="ABOUT-ELF-GLIBC"> <p> Oglejte si <tt>ELF-HOWTO</tt>, ki ga je napisal Daniel Barlow -- pozor, to ni datoteka <tt>move-to-elf</tt>, ki je navodilo za ročno nadgradnjo na format ELF. <p> Linux ima dva različna formata za izvedljive datoteke, predmetne datoteke in knjižnice predmetne kode. Novejši format se imenuje ,,ELF``, starejši je znan kot ,,a.out``. Format ELF ima veliko prednosti, tudi boljšo podporo deljenim knjižnicam in dinamičnemu povezovanju. <p> Oba formata, a.out in ELF, lahko sobivata v posameznem sistemu. Vendar uporabljata različne deljene C-jevske knjižnice, ki jih morate torej namestiti v dveh različnih izvodih. <p> Če želite izvedeti, ali lahko vaš sistem poganja programe vrste ELF, poglejte, ali je kje datoteka <tt>/lib/libc.so.5</tt>. Če je, imate verjetno knjižnice ELF. Če želite izvedeti, ali vaša namestitev <bf>je</bf> vrste ELF, izberite reprezentativen program, kot je <tt>ls</tt>, in poženite v njem <tt>file</tt>: <tscreen><verb>chiark:˜> file /bin/ls /bin/ls: Linux/i386 impure executable (OMAGIC) - stripped valour:˜> file /bin/ls /bin/ls: ELF 32-bit LSB executable, Intel 80386, version 1, stripped </verb></tscreen> <p> Na voljo je popravek, s katerim pripravite jedra 1.2.x, da se prevedejo z elfovskimi prevajalniki in delajo elfovske posmrtne ostanke. Najdete ga na <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/packages/GCC/">. Za izvajanje elfovskih binarnih datotek ne potrebujete nobenega popravka. Jedra 1.3.x in poznejša sploh ne potrebujejo popravkov. <p> Knjižnice GNU glibc2 so pravzaprav novejše različice knjižnic ELF, ki sledijo večini procesa za dinamično povezovanje in nalaganje. Podatki o nadgradnji so v <ref id="UPGRADE-LIBRARIES-WITHOUGH-TRASHING" name="Kako nadgradim knjižnice, ne da bi sesul svoj sistem?">. <sect1>Kako ugotoviti, kateri paketi so nameščeni v sistemu? <p> Za distribucije, ki uporabljajo format paketov RPM, uporabite ukaz: <tscreen> <verb> $ rpm -qa </verb> </tscreen> Prijavljeni morate biti kot <tt>root</tt>. Izhod lahko shranite v besedilno datoteko za pozneje s podobnim ukazom: <tscreen> <verb> $ rpm -qa >namesceni-paketi </verb> </tscreen> Za sisteme Debian je enakovreden ukaz: <tscreen> <verb> $ dpkg -l </verb> </tscreen> <sect1>Kaj pomeni vrsta datoteke <tt>.gz</tt>? In <tt>.tgz</tt>? In <tt>.bz2</tt>? In ... ? <p> Datoteke <tt>.gz</tt> (in <tt>.z</tt>) so bile stisnjene z gnujevskim <tt>gzip</tt>-om. Razširite jih z uporabo <tt>gunzip</tt> (ki je le simbolna povezava z <tt>gzip</tt>; priložen je večini namestitev Linuxa). <p> Datoteke <tt>.taz</tt>, <tt>.tar.Z</tt> in <tt>.tz</tt> so narejene s programom za arhiviranje v Unixu <tt>tar</tt> in potem stisnjene s <tt>compress</tt>. Standarden program <tt>compress</tt> za Unix je lastniški program, a na voljo so tudi prosti ekvivalenti, kot je <tt>ncompress</tt>. <p> Datoteke <tt>.tgz</tt> (ali <tt>.tpz</tt>) so datoteke <tt>.tar</tt>, stisnjene z <tt>gzip</tt>-om. <p> Datoteke <tt>.bz2</tt> so stisnjene z novejšim (in učinkovitejšim) programom <tt>bzip2</tt>. <p> Datoteka <tt>.lsm</tt> je vnos, ki ga razume <em>Linux Software Map</em> (LSM), v obliki kratke tekstovne datoteke. Podrobnosti o LSM in sam zemljevid LSM sta dostopna na <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/">. <p> Datoteka <tt>.deb</tt> je binarni paket distribucije Debian GNU/Linux. Z njo upravljate z orodji <tt>dpkg</tt> in <tt>dpkg-deb</tt> (dostopni sta na debianskih sistemih in z mesta <url url="ftp://ftp.debian.org/">). <p> Datoteka <tt>.rpm</tt> je paket RPM, ki ga uporabljajo distribucije Red Hat in podobne. <p> Datoteka <tt>.sit</tt> je stisnjen arhiv za Macintosh, ki ga izdela komercialni program StuffIt. Izdelovalec programa StuffIt, podjetje Aladdin Systems Inc., ima prosti pripomoček za razširjanje, ki odpre te datoteke. Prenesete ga lahko z <url url="http://www.aladdinsys.com/expander/">. <p> Ukaz <tt>file</tt> vam pogosto pove pravilno vrsto datoteke. <p> Če se vam <tt>gzip</tt> pritožuje, da ne zna odpreti gzipane datoteke, ste jo verjetno po pomoti prenesli v načinu ASCII. Večino stvari morate prenesti v binarnem načinu -- preden na FTP uporabite ukaz <tt>get</tt>, s katerim prenesete datoteko, uporabite <tt>binary</tt>, ki pove, da prenašate binarne datoteke. <sect1>Kaj pomeni angleška kratica VFS? <p> Navidezni datotečni sistem (Virtual File System). To je abstraktni nivo med uporabnikom in pravim datotečnim sistemom, kot je npr. ext2, minix in msdos. Njegovo delo je, med drugim, izprazniti bralni pomnilnik, ko v disketni enoti zazna spremembo diskete: <tscreen><verb>VFS: Disk change detected on device 2/0 </verb></tscreen> <sect1>Kaj je BogoMip? <p> ,,BogoMips`` je okrajšava za ,,Bogus MIPS``, MIPS pa je kratica, ki (odvisno od tega, koga vprašate) pomeni ,,milijon ukazov na sekundo`` (Millions of Instructions per Second) ali pa ,,nepomembna indikacija hitrosti procesorja `` (Meaningless Indication of Processor Speed). <p> Število, ki se izpiše ob zagonu računalnika, je rezultat časovnega umerjanja jedra, ki se uporablja pri nekaterih gonilnikih za zelo kratke časovne zanke. <p> Glede na BogoMips mini-HOWTO velja med BogoMipsi in MHz približno taka korespondenca: <tscreen> <verb> Pogoste uvrstitve BogoMips Procesor BogoMips Primerjava -------- -------- ---------- Intel 8088 frekvenca * 0,004 0,02 Intel/AMD 386SX frekvenca * 0,14 0,8 Intel/AMD 386DX frekvenca * 0,18 1 (definicija) Motorola 68030 frekvenca * 0,25 1,4 Cyrix/IBM 486 frekvenca * 0,34 1,8 Intel Pentium frekvenca * 0,40 2,2 Intel 486 frekvenca * 0,50 2,8 AMD 5x86 frekvenca * 0,50 2,8 Mips R4000/R4400 frekvenca * 0,50 2,8 Nexgen Nx586 frekvenca * 0,75 4,2 PowerPC 601 frekvenca * 0,84 4,7 Alpha 21064/21064A frekvenca * 0,99 5,5 Alpha 21066/21066A frekvenca * 0,99 5,5 Alpha 21164/21164A frekvenca * 0,99 5,5 Intel Pentium Pro frekvenca * 0,99 5,5 Cyrix 5x86/6x86 frekvenca * 1,00 5,6 Intel Pentium II/III frekvenca * 1,00 5,6 Intel Celeron frekvenca * 1,00 5,6 Mips R4600 frekvenca * 1,00 5,6 Alpha 21264 frekvenca * 1,99 11,1 AMD K5/K6/K6-2/K6-III frekvenca * 2,00 11,1 UltraSparc II frekvenca * 2,00 11,1 Pentium MMX frekvenca * 2,00 11,1 PowerPC 604/604e/750 frekvenca * 2,00 11,1 Motorola 68060 frekvenca * 2,01 11,2 Motorola 68040 Ni dovolj podatkov (še). AMD Athlon Ni dovolj podatkov (še). IBM S390 Ni dovolj podatkov (še). </verb> </tscreen> <p> Če je število, ki ga vidite, veliko nižje od zgornjih, imate morda izklopljeno stikalo Turbo ali napačno nastavljeno hitrost CPU ali nekakšno predpomnilniško težavo (kot je opisana v razdelku <ref id="ADD-MEMORY-SYSTEM-SLOWS" name="Zakaj se sistem neznansko upočasni, ko dodam pomnilnik?">). <p> Če vas zanimajo vrednosti BogoMips, ki so jih izmerili z drugimi, redkejšimi čipi, si oglejte BogoMips Mini-HOWTO na <tt>ftp://metalab.unc.edu/</tt>, glejte <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">. <p> [Wim van Dorst] <sect1>Kakšna periodika na zvezi ali zastonj je na voljo za Linux?<label id="online_periodic"> <p> Seznam periodičnih publikacij ali redno vzdrževanih spletnih strani, posvečenih Linuxu ali prostemu programju, zadnje čase dobiva veliko dodatkov: <itemize> <item> geek news, <url url="http://geeknews.cjb.net/">. Naslovi člankov o Linuxu, kot članki v <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce"> in Techweb, ter splošne zanimivosti, kot zgodbe Associated Press. <item> Linux Gazette, <url url="http://www.linuxgazette.com/">. To je najstarejši časnik na zvezi in tudi edini, ki objavlja izvirno kodo. <item> Linux Today, <url url="http://www.linuxtoday.com/">. Vsak dan sveže novice in mnenja, povezana s skupnostjo Linuxa. <item> Linux Weekly News, <url url="http://www.lwn.net/">. Novice o skupnosti Linuxa, osvežene vsak teden. <item> Slashdot, <url url="http://www.slashdot.org">. Novice o skupnosti in kulturi prostega programja. <item> Freshmeat, <url url="http://www.freshmeat.net">. Obvestila o novem in osveženem programju za Linux in druge proste operacijske sisteme. </itemize> <p> Prosim, pošljite dodatke tega seznama vzdrževalcu teh pogostih vprašanj. [David Merrill, <htmlurl name="david@lupercalia.net" url="mailto:david@lupercalia.net">] <sect1>Koliko ljudi uporablja Linux? <p> Linux je prosto dostopen in nikomur se ni treba registrirati v centralnem uradu, zato je to težko izvedeti. Veliko podjetij se dandanes preživlja samo s prodajo in podporo Linuxa. Novičarske skupine o Linuxu so med najbolj branimi na Usenetu. Težko je postreči s točnimi podatki, a število uporabnikov gre verjetno v milijone. <p> Vendar se ljudje lahko registrirajo kot uporabniki Linuxa v okviru projekta Linux Counter (števec Linuxov), ki živi od leta 1993. Avgusta 1998 so v okviru tega projekta našteli več kot 70.000 uporabnikov. <p> Obiščite spletno stran na <url url="http://counter.li.org/"> in izpolnite prijavni obrazec. Če ne želite uporabljati spleta, pošljite e-sporočilo <htmlurl url="mailto:counter@counter.li.org" name="counter@counter.li.org"> z enim od naslednjih predmetov: ,,<tt>I use Linux at home</tt>`` (,,Doma uporabljam Linux``) ali ,,<tt>I use Linux at work</tt>`` (,,Na delovnem mestu uporabljam Linux``). <p> Trenutno stanje števca se vsak mesec objavlja v <htmlurl url="news:comp.os.linux.misc" name="comp.os.linux.misc"> in je vedno dostopno na spletni strani. <p> [Harald Tveit Alvestrand] <p> Podjetje International Data Corporation je nedavno objavilo svojo prvo komercialno napoved prodaje Linuxa. Napoved ovrednoti prodajo Linuxa prek trgovcev v letih 1996, 1997 in 1998 ter napoveduje prodajo do leta 2003. <p> Poročilo dobite tako, da stopite v stik z IDC po e-pošti na naslov <htmlurl url="mailto:ctoffel@idc.com" name="ctoffel@idc.com">. Njihova spletna stran je na <url url="http://www.itresearch.com/">. <sect1>Katera distribucija je najboljša? <p> ,,Najboljše`` je vselej odvisno od vaših konkretnih potreb. Podobne razprave so na Usenetu pogoste in največkrat se sprevržejo v pljuvanje. Odgovarjati na to je na splošno izgubljanje časa. Licence prostega programja so dovolj nerestriktivne, da lahko z malce izkušnjami naredite svoje preizkušanje na lastnih strojih. <p> Bolje zastavljeno vprašanje bi bilo: ,,Kje lahko najdem ...?`` <sect1>Kako naj izgovarjam ime ,,Linux``? <p> To vprašanje sproža neverjetno veliko zagretih debat. <p> Če želite, lahko slišite samega Linusa, kako ga izgovarja. Poslušajte datoteki <htmlurl url="ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux/PEOPLE/Linus/SillySounds/english.au" name="english.au"> ali <htmlurl url="ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux/PEOPLE/Linus/SillySounds/swedish.au" name="swedish.au"> z mesta <url url="ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux/PEOPLE/Linus/SillySounds/">. Če imate zvočno kartico ali avdio gonilnik za zvočnik PC, ga slišite, če napišete <tscreen><verb>$ cat english.au >/dev/audio </verb></tscreen> <p> Razlika pri obeh datotekah ni v izgovarjavi besede ,,Linux``, temveč v jeziku, v katerem vas Linus pozdravi. V angleščini reče (zapisano fonetično) takole: ,,Helou, dis is Linus Toorvalds ent aj pronauns Línuks es Línuks``, v švedščini pa: ,,Hejt, her Linus Toorvalds ueja utala Línuks Línuks``. <sect>Najpogostejša sporočila o napakah <sect1><tt>Modprobe can't locate module, <em>XXX</em></tt> in podobno<label id="mod_cant_locate"> <p> (Program <tt>modprobe</tt> ne najde modula ,,<tt>XXX</tt>``.) <p> Te vrste sporočila se pokažejo predvsem ob zagonu ali izklopu sistema. Če se <tt>modprobe</tt>, <tt>insmod</tt>, ali <tt>rmmod</tt> pritožujejo, da ne najdejo modula, dodajte naslednje v datoteko <tt>/etc/modules.conf</tt> ali v <tt>/etc/modutils/aliases</tt>, katero pač že imate v svojem sistemu: <tscreen> <verb> alias <ime_modula> off </verb> </tscreen> In uporabite ime modula, ki se pokaže v sporočilu o napaki. <p> [J. H. M. Dassen] <sect1><tt>Unknown terminal type linux</tt> (neznan tip terminala <tt>linux</tt>) in podobno. <p> V zgodnjih jedrih so razvijalci spremenili privzeto vrsto zaslona s <tt>console</tt> na <tt>linux</tt>. Popraviti morate datoteko <tt>/etc/termcap</tt> in spremeniti vrstico, ki se glasi <tscreen><verb>console|con80x25:\ </verb></tscreen> v vrstico <tscreen><verb>linux|console|con80x25:\ </verb></tscreen> <p> (Morda je v tej vrstici še beseda <tt>dumb</tt>; če je, jo odstranite.) <p> Če želite, da bo vaš urejevalnik besedil deloval normalno, morate morda najprej za lupini <tt>bash</tt> in <tt>ksh</tt> napisati: <tscreen> <verb> $ TERM=console </verb> </tscreen> ali za lupino <tt>csh</tt> ali <tt>tcsh</tt>: <tscreen> <verb> $ setenv TERM console </verb> </tscreen> <p> Nekateri programi namesto datoteke <tt>/etc/termcap</tt> uporabljajo datoteko <tt>/usr/lib/terminfo</tt>. Za uporabo takih programov morate nadgraditi <tt>terminfo</tt>, ki je del <tt>ncurses</tt>. <p> Enako velja za prikaze v X-terminalih. Če vaša distribucija nastavi <tt>TERM</tt> na nekaj čudnega kot <tt>xterm-24-color</tt>, ga lahko v ukazni vrstici preprosto vnovič nastavite na splošno vrednost: <tscreen> <verb> $ TERM="xterm"; export TERM </verb> </tscreen> Namesto <tt>xterm</tt> lahko po potrebi uporabite tudi <tt>vt100</tt> ali kaj drugega. <sect1><tt>INET: Warning: old style ioctl... called!</tt> <p> (<tt>INET</tt>: Pozor: kličete zastarel <tt>ioctl</tt>.) <p> Poskušate uporabljati stare pripomočke za nastavitev omrežja. Nove najdete na mestu <url url="ftp://ftp.linux.org.uk/pub/linux/Networking/PROGRAMS/NetTools/"> (žal le izvirno kodo). <p> Upoštevajte, da teh programov ne morete uporabljati tako kakor starejših. Oglejte si <em>NET-2 HOWTO</em> za navodila o pravilni nastavitvi starejših omrežnih programov. Še bolje: oglejte si <em>NET-3 HOWTO</em> in nadgradite svoje omrežno programje. <sect1><tt>ld: unrecognized option '-m486'</tt> <p> (<tt>ld</tt>: neznana izbira '<tt>-m486</tt>') <p> Uporabljate staro različico povezovalnika <tt>ld</tt>. Namestite novejši paket <tt>binutils</tt> -- vsebuje tudi najnovejši <tt>ld</tt>. Poglejte na <url url="ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/packages/GCC/">, datoteka je <tt>binutils-2.6.0.2.bin.tar.gz</tt>. <sect1>GCC sporoči notranjo napako: <tt>Internal compiler error.</tt> <p> Če je napaka ponovljiva (tj. vedno se pokaže na istem kraju na isti datoteki -- tudi če znova zaženete računalnik in poskusite še enkrat, s stabilnim jedrom), ste odkrili hrošč prevajalnika GCC. Pošljite opis hrošča razvijalcem -- podrobnosti si oglejte v dokumentaciji GCC Info (<tt>F1-i</tt> v Emacsu in izberite GCC) -- preverite, ali imate zadnjo dostopno različico GCC. <p> Težava pravzaprav verjetno ni specifična za Linux; če niste prevajali programa, ki ga prevaja veliko uporabnikov Linuxa, ne pošiljajte poročila o napaki v skupine <tt>comp.os.linux.*</tt>. <p> Če napaka ni ponovljiva, imate verjetno težave s pomnilnikom -- glej razdelek <ref id="make_error_139" name="make pravi Error 139">. <sect1><tt>make</tt> pravi <tt>Error 139</tt><label id="make_error_139"> <p> (Napaka št. 139.) <p> Vaš prevajalski gonilnik (<tt>gcc</tt>) je izvrgel posmrtne ostanke. Verjetno imate pokvarjeno, hroščato ali staro različico GCC -- omislite si najnovejšo izdajo EGCS. Lahko pa vam tudi zmanjkuje izmenjalnega prostora -- več o tem v razdelku <ref id="MACHINE-RUNS-VERY-SLOWLY-WHEN" name="Zakaj moj računalnik deluje zelo počasi, ko uporabljam GCC/X/...?">. <p> Če to ne odpravi težav, imate verjetno pokvarjen pomnilnik ali disk. Preverite frekvenco ure, čakalna stanja in osvežilne čase za vaše čipe SIMM in predpomnilnik (včasih se moti tudi strojni priročnik). Če je vse nastavljeno, kot mora biti, imate najbrž zanič SIMM ali matično ploščo ali disk ali krmilnik. <p> Kot drugi Unixi je tudi Linux zelo dober preizkuševalnik pomnilnika -- veliko boljši kakor dosovski, posebej za to namenjeni programi. <p> Poročajo, da povzročajo kloni nekaterih matematičnih koprocesorjev x87 določene težave; poskusite prevesti jedro s posnemanjem matematičnih ukazov, glej <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako prevedem/nadgradim jedro?">. Morda boste morali uporabiti v pozivniku LILO ukaz <tt>no387</tt>, da bo jedro uporabljalo posnemanje, ali pa bo posnemanje uporabljalo samo včasih, večinoma pa pravi koprocesor. <p> Veliko več informacij o tem najdete v svetovnem spletu na <url url="http://www.bitwizard.nl/sig11/">. <sect1><tt>shell-init: permission denied</tt>, ko se prijavim. <p> Branje in poganjanje programov v vašem korenskem imeniku in vseh imenikih do vašega domačega mora biti dostopno vsem. Za odpravo težav si oglejte stran v priročniku za <tt>chmod</tt> (<tt>man chmod</tt>) ali kakšno knjigo o Unixu. <sect1><tt>No utmp entry. You must exec ...</tt>, ko se prijavim. <p> Vaša datoteka <tt>/var/run/utmp</tt> je zavožena. V svojih prijavnih skriptih <tt>/etc/rc.local</tt> ali <tt>/etc/rc.d/*</tt> morate imeti vrstico: <tscreen><verb> > /var/run/utmp </verb></tscreen> <p> Glej razdelek <ref id="SCREWED-UP-SYSTEM-AND-CANT-LOG-IN" name="Kako lahko popravim svoj sistem, če sem ga zavozil in se ne morem prijaviti?">. Vedite, da lahko v starejših sistemih najdete <tt>utmp</tt> tudi v imenikih <tt>/var/adm/</tt> ali <tt>/etc/</tt>. <sect1><tt>Warning--bdflush not running.</tt> <p> Sodobna jedra uporabljajo boljšo strategijo za pisanje predpomnjenih diskovnih blokov. Poleg sprememb v jedru to zajema tudi zamenjavo starega programa <tt>update</tt>, ki je izpisoval vse na vsakih 30 sekund, z novejšim, bolj izpiljenim demonom (pravzaprav z dvema), imenovanim <tt>bdflush</tt>. Omislite si datoteko <tt>bdflush-n.n.tar.gz</tt> z mesta, na katerem ste dobili izvirno kodo jedra (razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">) in ga prevedite ter namestite; zagnati se mora pred običajnim zagonskim preverjanjem datotečnega sistema. Novi demon bo odlično deloval tudi s starimi jedri, zato ni razloga, da bi še obdržali stari <tt>update</tt>. <sect1><tt>Warning: obsolete routing request made.</tt> <p> (Pozor: poslali ste zastarelo zahtevo po usmerjanju.) <p> Nikar si ne delajte skrbi; to pomeni le, da je različica vašega programa <tt>route</tt> nekoliko zastarela glede na jedro. Sporočilo lahko izklopite tako, da dobite novo različico <tt>route</tt> z istega mesta kot izvirno kodo jedra (razdelek <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">). <sect1><tt>EXT2-fs: warning: mounting unchecked filesystem.</tt><label id="EXT2-FS-WARNING-MOUNTING"> <p> (<tt>EXT2-fs</tt>: pozor: nameščam nepregledan datotečni sistem.) <p> Pognati morate <tt>e2fsck</tt> (ali <tt>fsck -t ext2</tt>, če ga imate) z izbiro <tt>-a</tt>, ki zbriše zastavico ,,umazanosti`` in potem na čisto odmesti razdelek po vsakem pravilnem izklopu sistema. <p> Najlaže to storite z najnovejšimi ukazi <tt>fsck</tt>, <tt>umount</tt> in <tt>shutdown</tt>. Dobite jih v paketu Rika Faitha <tt>util-linux</tt> (glej razdelek <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">). Preverite, ali jih prijavni skripti <tt>/etc/rc*</tt> uporabljajo pravilno. <p> NB: Ne poskušajte preverjati datotečnega sistema, ki je nameščen v bralno-pisalnem načinu -- to zajema korenski razdelek, če ob zagonu ne vidite sporočila <tscreen> <verb>VFS: mounted root ... read-only</verb> </tscreen> <p> Urediti morate tako, da se korenski datotečni sistem namesti le v bralnem načinu, se preveri, če je treba, in potem namesti v bralno-pisalnem načinu. Preberite si dokumentacijo z <tt>util-linux</tt> za podrobnosti. <p> Upoštevajte, da morate določiti pri ukazu <tt>mount</tt> izbiro <tt>-n</tt> in tako preprečiti, da bi osvežil <tt>/etc/mtab</tt>, saj je korenski datotečni sistem še vedno le bralni in lahko sicer <tt>mount</tt> spodleti! <sect1><tt>EXT2-fs warning: maximal count reached.</tt><label id="max_mount_count"> <p> To sporočilo izpiše jedro, ko namesti datotečni sistem, označen kot ,,čist``, katerega ,,število priklopov po zadnjem preverjanju`` pa presega določeno vrednost. Rešitev je poiskati najnovejšo različico uporabnih programov za ext2fs (v času pisanja je to <tt>e2fsprogs-0.5b.tar.gz</tt>) na običajnih mestih (glej razdelek <ref id="linux_by_ftp" name="Kako dobim stvari za Linux po FTP?">). <p> Največje število priklopov (mount) lahko vidite in spremenite s programom <tt>tune2fs</tt> iz tega paketa. <sect1><tt>EXT2-fs warning: checktime reached.</tt> <p> (Čas za pregled datotečnega sistema.) <p> Jedra od različice 1.0 naprej podpirajo preverjanje datotečnega sistema na določen čas ali na določeno število priklopov. Omislite si najnovejšo različico uporabnih programov za ext2fs (glej razdelek <ref id="max_mount_count" name="EXT2-fs warning: maximal count reached.">). <sect1><tt>df</tt> izpiše <tt>Cannot read table of mounted filesystems.</tt> <p> Verjetno je nekaj narobe z datoteko <tt>/etc/mtab</tt> ali <tt>/etc/fstab</tt>. Če imate skoraj novo različico programa <tt>mount</tt>, morate ob zagonu izprazniti ali zbrisati datoteko <tt>/etc/mtab</tt> (to določite v <tt>/etc/rc.local</tt> ali <tt>/etc/rc.d/*</tt>), nekako takole: <tscreen> <verb> $ rm -f /etc/mtab* </verb> </tscreen> <p> Nekatere starejše distribucije Linuxa so naredile vnos za korenski razdelek v <tt>/etc/mtab</tt> z uporabo <tt>rdev</tt> v <tt>/etc/rc*</tt>. To je napačno -- nove različice ukaza <tt>mount</tt> to storijo samodejno. <p> Druge starejše distribucije imajo tako vrstico v <tt>/etc/fstab</tt>: <tscreen> <verb>/dev/sdb1 /root ext2 defaults</verb> </tscreen> <p> Tudi to je napačno, vnos <tt>/root</tt> bi se moral glasiti preprosto <tt>/</tt>. <sect1><tt>fdisk</tt> izpiše <tt>Partition X has different physical/logical ...</tt> <p> Če je število razdelka (X, zgoraj) enako 1, je to enak problem kakor v razdelku <ref id="partition_1" name="fdisk: Partition 1 does not start on cylinder boundary">. <p> Če se razdelek začne ali konča s številko cilindra, večjo od 1024, je to zato, ker se standardna dosovska informacija o geometriji diska ne zna spopadati s števili cilindrov, večjimi od 10 bitov. Glej razdelek <ref id="LINUX-TO-WORK-WITH-MY-DISK" name="Kako naj prepričam Linux, da bo delal z mojim diskom?">. <sect1><tt>fdisk: Partition 1 does not start on cylinder boundary</tt><label id="partition_1"> <p> Različica <tt>fdisk</tt>, priložena številnim linuxaškim sistemom, ustvari razdelke, ki ne ustrezajo niti lastnemu preverjanju. Žal ne morete storiti veliko, če ste že namestili svoj sistem, razen da prepišete podatke z razdelka, ga zbrišete, na novo ustvarite in prepišete podatke nazaj. <p> Problemom se lahko izognete z uporabo najnovejšega <tt>fdisk</tt>, ki je v paketu Rika Faitha <tt>util-linux</tt> (dostopnega na vseh običajnih mestih za FTP). Alternativa temu, če ustvarjate novi razdelek št. 1, ki se začne na prvem cilindru, bi bila, da naredite naslednje (za ustvaritev razdelka, ki je všeč <tt>fdisk</tt>u): <enum> <item> Na običajen način naredite razdelek št. 1 s <tt>fdisk</tt>om. Izpis <tt>p</tt> bo izpisal pritožbo, da je z razdelkom nekaj narobe. <item> Napišite <tt>u</tt>, da nastavite sektorski način in spet naredite <tt>p</tt>. Prepišite številko s stolpca <tt>End</tt>. <item> Zbrišite razdelek št. 1. <item> Še vedno v sektorskem načinu, spet ustvarite razdelek št. 1. Nastavite prvi sektor tako, da se bo ujemal s številom sektorjev na sled. To je sektorsko število prve vrstice izhoda <tt>p</tt>. Nastavite zadnji sektor na vrednost, opisano zgoraj v drugi točki. <item> Napišite <tt>u</tt> za vnovični zagon cilindrskega načina in nadaljujte z drugimi razdelki. </enum> <p> Prezrite sporočila o nealociranih sektorjih -- nanašajo se na sektorje prve sledi, razen tistih iz glavnega zagonskega zapisa (Master Boot Record), ki se ne uporabljajo, če zaženete prvi razdelek na 2. sledi. <sect1><tt>fdisk</tt> izpiše <tt>partition n has an odd number of sectors.</tt> <p> Diskovna razdelitvena shema v računalnikih PC deluje s 512-zlogovnimi sektorji, vendar Linux uporablja bloke velikosti 1 Kb. Če imate razdelek z lihim številom sektorjev, ostane zadnji sektor neuporabljen. Prezrite sporočilo. <sect1><tt>mtools</tt> izpiše <tt>cannot initialize drive <em>X</em></tt> <p> To pomeni, da <tt>mtools</tt> nima dostopa do pogona. Vzrokov je lahko več. <p> Pogosto je to zaradi napačnih dovoljenj disketnih napravah (<tt>/dev/fd0*</tt> in <tt>/dev/fd1*</tt>) -- uporabnik, ki kliče <tt>mtools</tt>, mora imeti ustrezen dostop. Za podrobnosti si oglejte referenčni priročnik, kako se uporablja <tt>chmod</tt>. <p> Večina različic <tt>mtools</tt>, ki jih dobite poleg Linuxa (a ne standardna različica GNU), uporablja vsebino datoteke <tt>/etc/mtools</tt> za podatek o tem, katere naprave in gostote zapisa naj uporablja, namesto da bi imela to informacijo prevedeno v izvedljivi datoteki. Pogosto to sploh ni dokumentirano. <p> Najlažji dostop do dosovskih datotek (predvsem tistih na razdelkih diska) najdete v razdelku <ref id="dos_files" name="Kako dostopam do datotek na dosovskem razdelku ali disketi?">. Pazite, da ne boste nikoli uporabljali <tt>mtools</tt> za dostop do datotek na razdelku, priklopljenim z datotečnim sistemom msdosfs. <sect1>Na začetku zaganjanja sistema: <tt>Memory tight</tt> <p> To pomeni, da imate zelo veliko jedro, kar pomeni, da mora Linux opravljati posebne čarovnije s pomnilnikom, da bi se lahko zagnal z biosa. To dejstvo ni povezano s količino fizičnega pomnilnika v vašem stroju. Ignorirajte sporočilo ali prevedite jedro le z gonilniki in lastnostmi, ki jih potrebujete (glej vprašanje <ref id="UPGRADE-RECOMPILE-KERNEL" name="Kako nadgradim/prevedem jedro?">). <sect1>Moj sistemski dnevnik pravi <tt>`end_request: I/O error, ...'.</tt> <p> To sporočilo o napaki in podobna sporočila skoraj vedno kažejo na strojno napako, povezano z diskom. <p> To je splošni indikator strojne napake. Edini način, kako preprečiti nadaljnjo izgubo podatkov je popoln, pravilen izklop sistema (s <tt>shutdown</tt>). Zagotoviti morate tudi, da so vsi podatki na pogonu rezervno arhivirani, in jih obnoviti na delujočem disku. <p> To sporočilo o napaki lahko pomeni tudi slabo povezavo s pogonom, posebno pri doma narejenih sistemih. Če sami nameščate disk IDE, <bf>vedno</bf> uporabite nove kable. Najbrž je to dobra zamisel tudi pri diskih SCSI. <p> V nekem primeru je ta problem sovpadal z ozemljitvenimi težavami med sistemsko ploščo in ohišjem enega od strojev. Preden zvalite krivdo na disk, preverite, ali so vse električne povezave čiste in trdne. <p> [Peter Moulder, Theodore T'so] <sect1><tt>You don't exist. Go away.</tt> <p> (Ne obstajaš. Izgini!) <p> Ne gre za okužbo z virusom. To sporočilo pride od programov, kot so <tt>write</tt>, <tt>talk</tt> in <tt>wall</tt>, če kličoče število UID ne ustreza nobenemu uporabniku (verjetno zato, ker je datoteka <tt>/etc/passwd</tt> pokvarjena) ali če zveza (navadno psevdoterminal) ni pravilno zapisana v <tt>utmp</tt> (verjetno zato, ker ste jo čudno vzpostavili). <sect1><tt>Operation not permitted.</tt> <p> (Operacija ni dovoljena.) <p> Eden ali več bitov z lastnostmi datoteke ali imenika je nastavljen nepravilno. Če je, na primer, nastavljen bit ,,<tt>I</tt>``, ne boste mogli spreminjati dovoljenja datoteke s <tt>chmod</tt>. <p> Rešitev je, da uporabite <tt>lsattr</tt> za prikaz lastnosti datoteke in imenika, in <tt>chattr</tt>, da jih prižgete ali ugasnete. Dokumentacija o programih je na straneh referenčnega priročnika. <p> [Paul Campbell] <sect1><em>ime programa</em>: <tt>error in loading shared libraries: lib.<em>xxx</em>.so.</tt> <p> Ali tudi: <tt>x: cannot open shared object file: No such file or directory</tt>. <p> Podobno sporočilo, ko program, ki ga skušate zagnati, uporablja deljene knjižnice, navadno pomeni eno od dvojega: program je bodisi preveden na stroju z drugim naborom knjižnic ali poti do knjižnic, kot so vaše; ali pa ste nadgradili svoje knjižnice, ne pa tudi programa. <p> Izvedljivi programi, ki so povezani z dinamičnimi knjižnicami, pričakujejo polno ime do vsake knjižnične datoteke, ki jih zahtevajo. Deljene knjižnice, ki se zanašajo na druge knjižnice, prav tako. To je zato, da so odvisnosti med odvisnostmi deljenih predmetov jasne, kolikor je mogoče, in zaradi varnosti. <p> Če ne morete prevesti izvedljive datoteke, je verjetno dolgoročno najbolj zaželena alternativa, da ugotovite, katere knjižnice izvedljiva datoteka potrebuje z ukazom: <tscreen> <verb> ldd ime-programa </verb> </tscreen> Izhod je seznam deljenih knjižnic v sistemu, ki jih mora program poganjati, kot tudi manjkajoče knjižnice. Potem lahko dodaste knjižnične pakete ali pa, če knjižnice že obstajajo v drugem imeniku, lahko ustvarite simbolno povezavo, da jih program lahko najde. Na primer, če program zahteva <tt>/usr/lib/libncurses.so.2</tt> in ima vaš stroj <tt>/lib/libncurses.so.2</tt>, lahko ustvarite povezavo, kjer program pričakuje, da bo našel knjižnico, npr.: <tscreen> <verb> # cd /usr/lib && ln -s /lib/libncurses.so.2 . </verb> </tscreen> Vedeti pa morate, da lahko ustvarjanje povezav do knjižnic kot te smatramo tudi za varnostno tveganje, in da dodatne povezave, ki jih boste ustvarili, ne bodo združljive s prihodnjimi nadgradnjami. To je le hiter popravek za združljivost nazaj. <p> Morda bo treba tudi nekaj ugibanja, da bi ugotovili, v natanko katerem od sistemskih knjižničnih imenikov program pričakuje, da bo našel datoteko z deljeno knjižnico, saj <tt>ldd</tt> ne našteva poti do knjižnic, ki jih ne more najti. Program bo verjetno povedal tekočemu povezovalniku <tt>/lib/ld.so</tt>, naj gleda za deljene knjižnice v <tt>/lib</tt>, <tt>/usr/lib</tt>, <tt>/usr/local/lib</tt> ali <tt>/usr/X11R6/lib</tt>, če je odjemnik za X. Vendar to ne pomeni, da knjižnic ni moč namestiti drugam. Pomaga, če imate pred nadaljevanjem nekaj pojma o izvirni nastavitvi knjižnic. <p> Preverite tudi, ali po izdelavi simbolne povezave poganjate <tt>ldconfig</tt>, tako da ima <tt>ld.so</tt> osveženi pogled sistemskih knjižnic. Preveriti morate tudi, ali so vsi knjižnični imeniki našteti v <tt>/etc/ld.so.conf</tt> in morda v okoljski spremenljivki <tt>LD_LIBRARY_PATH</tt>. <sect1>init: Id "x" respawning too fast: disabled for 5 minutes. <p> (init: Id "x" se prehitro znova vali: onemogočeno za 5 minut.) <p> V večini distribucij to pomeni, da se sistem privzeto zaganja v raven teka 5, ki naj bi znova izvalil (znova zagnal, ko zapustite) grafično prijavo prek <tt>xdm</tt>, <tt>kdm</tt>, <tt>gdm</tt> ali česarkoli že, in sistem ne najde programa. <p> Vendar lahko ,,Id`` pomeni tudi odsotnost ali napačno nastavitev drugega programa, kot <tt>mingetty</tt>, če <tt>init</tt> skuša znova izvaliti sebe več kot desetkrat v 2 minutah. <p> Id ,,x`` je številka najbolj levega stolpca v datoteki <tt>/etc/inittab</tt>: <tscreen> <verb> # Run gettys in standard runlevels 1:2345:respawn:/sbin/mingetty tty1 2:2345:respawn:/sbin/mingetty tty2 3:2345:respawn:/sbin/mingetty tty3 4:2345:respawn:/sbin/mingetty tty4 5:2345:respawn:/sbin/mingetty tty5 6:2345:respawn:/sbin/mingetty tty6 </verb> </tscreen> Če zakomentirate kritično vrstico in potem popravite pokvarjeni program in ga preskusite v ukazni vrstici, boste videli sporočila o napakah, ki gredo na standardni izhod za napake (konzolo), če napake ne gredo v sistemsko dnevniško datoteko. Odkomentirajte vrstico in znova zaženite <tt>init</tt> s ,,<tt>kill -SIGHUP 1</tt>`` ali ,,<tt>telinit q</tt>``, da se <tt>init</tt> znova inicializira in prebere datoteko <tt>/etc/inittab</tt>. <p> Po drugi strani pa nekateri sistemi med zagonom pišejo prek <tt>/etc/inittab</tt>. V tem primeru si oglejte stran referenčnega priročnika za <tt>init</tt> in/ali nastavitve v <tt>/etc/sysconfig/init</tt>. <p> Za podrobne informacije si oglejte referenčne strani za <tt>init</tt> in <tt>/etc/inittab</tt>. <p> [Carl King] <sect1>Strežnik FTP pravi: <tt>421 service not available, remote server has closed connection.</tt><label id="FTP-421-ERROR"> <p> (Storitev 421 ni na voljo, oddaljeni strežnik je zaprl povezavo.) <p> Če strežnik FTP ne dovoljuje prijav, je verjetno pravilno nastavljen, a težava je verjetno pri istovetenju uporabnikov med prijavo. Strežniki za FTP v trenutnih distribucijah pogosto istovetijo uporabnike s knjižnico PAM (angl. Pluggable Authentication Modules, vstavljivi moduli za istovetenje), in v tem primeru bi morala biti na voljo datoteka za istovetenje <tt>/etc/pam.d/ftp</tt>. Splošna datoteka za istovetenje bi morala biti videti takole. (Prelom prve vrstice ,,<tt>auth</tt>`` je zaradi lažjega branja. Ta vnos je pravzaprav ena sama dolga vrstica.) <tscreen> <verb> #%PAM-1.0 auth required /lib/security/pam_listfile.so item=user sense=deny file=/etc/ftpusers onerr=succeed auth required /lib/security/pam_pwdb.so shadow nullok auth required /lib/security/pam_shells.so account required /lib/security/pam_pwdb.so session required /lib/security/pam_pwdb.so </verb> </tscreen> Prepričajte se tudi, da je datoteka <tt>/etc/ftpusers</tt> ali katerakoli datoteka z uporabniki v prvi vrstici ,,<tt>auth</tt>`` pravilno nastavljena. <p> Mimogrede, vzorčna datoteka <tt>ftp</tt> zgoraj je pravzaprav datoteka <tt>ftpd/ftp.pam.sample</tt> iz paketa <tt>ftpd-BSD-0.3.1.tar.gz</tt>. Hvala lepa Davidu A. Madoreu za ta prenos, ki smo ga zelo potrebovali. <sect>Sistem X Window <sect1>Ali Linux podpira sistem X Window? <p> Da. Linux uporablja strežnik za X Window, imenovan XFree86 (trenutna različica je 4.0, ki temelji na X11R6). Potrebujete grafično kartico, ki je podprta v XFree86. Več podatkov najdete v <htmlurl name="Linux XFree86 HOWTO" url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/XFree86-HOWTO-sl.html">. <p> Večina današnjih distribucij Linuxa ima tudi namestitev oken X. Tudi sami lahko namestite ali nadgradite strežnik XFree86. Oglejte si <url url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/X11/"> in zrcala, datoteke se imenujejo <tt>Xfree86-*</tt>, ali <url url="http://www.xfree86.org/">. <sect1>Kako pripraviti X Window System do delovanja? <p> Odgovori na to vprašanje bi lahko napolnili cele knjige in jih tudi res. Če namestitveni program ni mogel pravilno nastaviti strežnika X, bo X najverjetneje skušal zagnati zaslon X, spodletel in padel nazaj v besedilni terminalski način. <p> Najprej, kar je najpomembneje, preverite, ali ste kolikor le mogoče točno namestitvenemu programu podali pravilne podatke o vaši grafični strojni opremi: grafični kartici in monitorju. Nekateri namestitveni programi lahko pravilno uganejo nastavitev zaslona ,,najmanjšega skupnega imenovalca``, kot je prikaz 640x480 v standardnem načinu VESA, vendar je mnogo sestav grafične strojne opreme, ki morda ne morejo prikazati tega standarda. <p> Nastavitvena datoteka za X Window System se (navadno) imenuje <tt>/etc/XF86Config</tt>, <tt>/etc/X11/XF86Config</tt> ali <tt>/usr/X11R6/lib/X11/XF86Config</tt>. <p> Če morate ročno nastaviti strežnik X, imate na voljo več možnih metod: <itemize> <item> Poskusite uporabiti program <tt>XF86Setup</tt>, ki vam lahko pomaga ugotoviti pravilni strežnik X in frekvence osveževanja monitorja (angl. monitor timings) za vašo grafično strojno opremo. <item> Preverite, ali ima strežnik X pravilne izbire. Če se prijavite kot naduporabnik, bi morali biti sposobni uporabiti <tt>X --probeonly</tt>, da bi dobili seznam čipij, pomnilnika in posebnih odlik grafičnih kartic. Oglejte si tudi stran referenčnega priročnika za strežnik X (npr. <tt>man X</tt>) in skušajte zagnati strežnik X ter preusmeriti standardni izhod za napake v datoteko, da boste lahko ugotovili, ko boste besedilo spet gledali na zaslonu, katera sporočila o napakah strežnik generira; npr. <tt>X 2>x.error</tt>. <item> S temi podatki bi se morali varno poglobiti v enega od virov, ki jih ponuja Dokumentacijski projekt za Linux (glej <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">). Na to temo je precej spisov HOWTO, skupaj s tistim, ki vam po potrebi pomaga ročno računati frekvence osveževanja slike (angl. video timings). Poglavje o postopnem ročnem pisanju datoteke <tt>XF86Config</tt> je tudi v knjigi <htmlurl name="Namestitev in začetek dela z Linuxom" url="http://www.lugos.si/delo/slo/LIGS-sl/">. </itemize> <p> Preverite tudi, ali težave zares nastanejo zaradi nepravilne datoteke <tt>XF86Config</tt>, ne pa zaradi česa drugega, denimo okenskega upravljalnika, ki se ne more zagnati. Če strežnik X deluje pravilno, lahko premikate kazalec miške po zaslonu, pritisk kombinacije <tt>Ctrl-Alt-Backspace</tt> pa bo ugasnil strežnik X in vas vrnil v pozivnik ukazne vrstice v enem od navideznih terminalov. <sect1>Kje se dobi pripravljena datoteka <tt>XF86Config</tt>? <p> Če po zgornjim navodilih ne morete pripraviti X do delovanja, si oglejte spis <htmlurl name="Linux XFree86 HOWTO" url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/XFree86-HOWTO-sl.html">, zadnje različice knjige <htmlurl name="Namestitev in začetek dela z Linuxom" url="http://www.lugos.si/delo/slo/LIGS-sl/"> in navodila programa <tt>XF86Setup</tt>. <p> Vsebina datoteke <tt>XF86Config</tt> je odvisna od natančne kombinacije grafične kartice in monitorja. Nastavite jo lahko ročno, ali s pripomočkom <tt>XF86Setup</tt>. Berite navodila, priložena X-strežniku XFree86 v imeniku <tt>/usr/X11R6/lib/X11/etc</tt>. Datoteka, ki jo morate najbolj nujno prebrati, se imenuje <tt>README.Config</tt>. <p> Nikar dobesedno <bf>ne</bf> uporabljajte datoteke <tt>XF86Config.eg</tt>, ki je vključena z novejšimi različicami XFree86, saj lahko napačne nastavitve frekvenc grafične kartice poškodujejo vaš monitor. Ta datoteka je vključena le kot zgled. <p> Prosim, ne pišite v <tt>comp.os.linux.x</tt>, da vam sestavijo datoteko <tt>XF86Config</tt>, in, prosim, ne odgovarjajte na take prošnje. <p> Če imate prenosnik, si oglejte spletno stran o prenosnikih in Linuxu (glej <ref id="MY-NOTEBOOK-RUNS-LINUX" name="Kako vem, ali lahko moj notes poganja Linux?">). Mnoga navodila za namestitev vključujejo tudi datoteko <tt>XF86Config</tt> za zaslon. Če imate namizni stroj, je nekaj zgledov datotek <tt>XF86Config</tt> na <tt>ftp://metalab.unc.edu/</tt>. Glej tudi XFree86 FAQ na <url url="http://www.xfree.org/FAQ/"> in seznam frekvenc osveževanja monitorja (angl. monitor timings) na <url url="http://www.xfree.org/#resources/"> in v imeniku <tt>/usr/X11R6/lib/X11/</tt> vaše distribucije X. <sect1>Katera namizna okolja tečejo v Linuxu? <p> Linux, opremljen z XFree86, med drugimi upravljalniki namizja podpira namizna okolja KDE, GNOME in komercialno okolje CDE. Vsako uporablja drug nabor knjižnic in ponuja različne stopnje videza in občutka MS Windows. <p> Informacije o KDE so dostopne na <url url="http://www.kde.org/">. Okolje KDE uporablja grafične knjižnice Qt, dostopne z <url url="http://www.qt.org">. Namizje uporablja lastni okenski upravljalnik, imenovan <tt>kwm</tt>, in ponuja podoben videz in občutek kakor MS Windows. <p> Spletna stran GNOME je na <url url="http://www.gnome.org/">. Okolje uporablja proste knjižnice GTK, dostopne z naslova <url url="http://www.gtk.org/">, in okenske upravljalnike, kot sta Enlightenment, dostopen na <url url="http://www.enlightenment.org/">, in SawFish, <url url="http://www.sawfish.org/">. Na voljo je tudi spletna stran za namestitev in nadgradnjo GNOME, ki deluje kot pripomoček <tt>apt-get</tt> distribucije Debian s prijaznim grafičnim vmesnikom. Najdete jo na <url url="http://www.helixcode.com/desktop/">. <p> Komercialno okolje CDE uporablja knjižnice Motif in variacijo okenskega upravljalnika <tt>mwm</tt>, <tt>dtwm</tt>, ter ponuja zbirko pripomočkov za upravljanje z namizji in sejami. Različni izdelovalci prodajajo izvirno kodo Motif in binarne pakete za distribucije Linuxa. Za začetek so podatki o prenašanju in namestitvi na <url url="http://www.opengroup.org/openmotif/">. <p> Prosta različica knjižnic Motif, imenovana LessTiF, je dostopna z <url url="http://www.lesstif.org/">. <p> WindowMaker, <url url="http://www.windowmaker.org/">, je okenski upravljalnik, ki ima številne odlike, kot jih imajo namizja. Ponuja podporo GNUstepu, <url url="http://www.gnustep.org/">, klonu komercialnega okolja NeXTStep. <sect1>Prijave s terminalom <tt>xterm</tt> so videti čudno v <tt>who</tt>, <tt>finger</tt>. <p> Terminalski program <tt>xterm</tt>, priložen strežniku XFree86 2.1 in prejšnjim, ne razume povsem zapisa, ki ga Linux uporablja v datoteki <tt>/var/adm/utmp</tt>, kamor sistem zapisuje, kdo je prijavljen. Torej ne nastavi pravilno vseh podatkov. <p> Terminali <tt>xterm</tt>, zajeti v strežnike XFree86 od 3.1 naprej, rešijo to težavo. <sect1>Kako zagnati odjemnik za X na drugem zaslonu? <p> Za zagon odjemnika X na drugem sistemu, v katerem teče strežnik X, uporabite naslednje ukaze: <itemize> <item> V strežniškem sistemu uporabite <tt>xhost</tt>, ki odjemniku dovoli uporabiti zaslon. Če ima strežnik naslov IP 192.168.20.1, vnesite ukaz: <tscreen> <verb> $ xhost + 192.168.20.1 </verb> </tscreen> <item> V odjemniškem sistemu odprite povezavo <tt>telnet</tt> do strežnika. <item> V seji <tt>telnet</tt> v ozadju zaženite <tt>xterm</tt> z izbirama <tt>-display</tt> in <tt>-e</tt>. Če je, na primer, naslov IP stroja s strežnikom 192.168.20.1 in se odjemniški program imenuje ,,clientapp``, uporabite naslednji ukaz: <tscreen> <verb> $ xterm -display 192.168.20.1 -e clientapp & </verb> </tscreen> </itemize> <p> [Pierre Dal Farra] <sect>Kako dobiti nadaljnjo pomoč? <sect1>Če ta dokument še vedno ni odgovoril na vaše vprašanje...<label id="STILL-HAVENT-ANSWERED"> <p>, prosim, preberite ta odgovor v celoti, preden pošljete sporočilo v svetovno novičarsko skupino. Vem, da je odgovor dolg, a morda se mislite zdaj, zdaj osmešiti pred 50.000 ljudmi in porabiti na stotine ur njihovega časa. Kajne, da se splača žrtvovati nekaj časa za branje in upoštevanje teh navodil? <p> Če mislite, da je odgovor nepopoln ali netočen, se obrnite najprej na vzdrževalca prevoda na <<htmlurl url="mailto:roman.maurer@lugos.si" name="roman.maurer@lugos.si">>, saj gre morda za zastarel prevod, šele potem na originalnega avtorja Linux FAQ, Davida Merrilla na <htmlurl name="david@lupercalia.net" url="mailto:david@lupercalia.net">. <p> Preberite si ustrezne knjige projekta Linux Documentation Project -- glej razdelek <ref id="HOWTOS-AND-OTHER-DOCUMENTATION" name="Kje je dokumentacija?">. <p> Če ste nov uporabnik Unixa, si preberite FAQ (Frequently Asked Questions, angleška kratica za PZV) skupine <htmlurl url="news:comp.unix.questions" name="comp.unix.questions">, morda bodo zanimiva tudi tista iz drugih skupin <tt>news:comp.unix.*</tt>. <p> Linux ima toliko skupnega s komercialnimi Unixi, da se bo skoraj vse, kar preberete tam, nanašalo tudi na Linux. PZV o Unixu, tako kakor vsa PZV, najdete na <url url="ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/news.answers">, če nimate dostopa do FTP, vam jih lahko pošlje tudi <<htmlurl url="mailto:mail-server@rtfm.mit.edu" name="mail-server@rtfm.mit.edu">>. Po svetu so tudi zrcala arhivov PZV -- poglejte v Introduction to *.answers posting ali poglejte v <tt>news-answers/introduction</tt> na zgornjem mestu. <p> V Sloveniji je zrcalo PZV na naslovu <url url="ftp://ftp.arnes.si/usenet/news.answers/">. <p> Preglejte za vaše vprašanje ustrezen HOWTO ali ustrezen starinski dokument sub-FAQ. Preverite na mestu za FTP. <p> Eksperimentirajte -- to je najboljši način za učenje Unixa in Linuxa. <p> Berite dokumentacijo. Preberite referenčni priročnik (napišite <tt>man man</tt> za navodila, tudi <tt>man -k <predmet></tt> pogosto navede uporabne in ustrezne reference). <p> Poglejte v dokumentacijo v formatu Info (v Emacsu napišite <tt>F1-i i</tt>, se pravi tipko <tt>F1</tt>, potem pa še <tt>i</tt>) -- dokumentacija ni le za Emacs, v njej je na primer tudi celotna dokumentacija o prevajalniku GCC. <p> Pogosto boste poleg programskega paketa dobili tudi datoteko <tt>README</tt> z navodili za namestitev in/ali uporabo paketa. <p> Preverite, da nimate pokvarjenega ali zastarelega izvoda programa, ki vam povzroča težave. Če je mogoče, ga še enkrat prenesite k sebi in namestite -- morda ste prvič naredili napako. <p> Spremljajte novičarsko skupino <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">, v njej so pogosto zelo pomembne informacije za vse uporabnike Linuxa. <p> Splošna vprašanja za delo z X-Windows spadajo v <htmlurl url="news:comp.windows.x.i386unix" name="comp.windows.x.i386unix">, ne v <htmlurl url="news:comp.os.linux.x" name="comp.os.linux.x">. Vendar pred pošiljanjem sporočila spremljajte skupino (skupaj s PZV)! <p> Le, če ste upoštevali vsa ta navodila, in še vedno obtičali v težavah, lahko opišete problem v ustrezni skupini <tt>comp.os.linux.*</tt> ali <tt>lugos-*</tt>. Pred tem pa preberite še naslednji razdelek: <ref id="req_help" name="Kaj vključiti v prošnjo za pomoč">. <sect1>Kaj vključiti v prošnjo za pomoč<label id="req_help"> <p> Prosim, natančno si preberite naslednji nasvet o tem, kako pisati novičarska sporočila ali e-pošto. Upoštevanje teh navodil bo bistveno pripomoglo k temu, da bo strokovnjak in/ali neki drug uporabnik prebral vaše sporočilo in imel dovolj informacij in motivacije, da vam bo odgovoril. <p> Nasvet se nanaša na klice na pomoč v novičarskih skupinah in tudi na zasebno pošto, ki jo pošiljate strokovnjakom in souporabnikom. <p> Pazite, da boste opisali problem z vsemi podrobnostmi, skupaj s podatki: <itemize> <item> S katerim programom, natančno, imate težave. Vključite številko različice, če jo poznate, in povejte, kje ste dobili to različico. Veliko standardnih ukazov vam izpiše svojo različico, če jih poženete z izbiro <tt>--version</tt>. <item> Katero izdajo Linuxa (Red Hat, Slackware, Debian ali karkoli) in katero različico te izdaje uporabljate. <item> <bf>Natančno</bf> in <bf>popolno</bf> besedilo vseh sporočil o napakah, ki se vam izpišejo. <item> Kakšno obnašanje programa ste pričakovali in kakšno obnašanje ste dobili. Dobro je, če vključite zapis uporabe programa z vašimi in njegovimi odzivi. <item> Katero različico jedra in deljenih knjižnic uporabljate. Različico jedra izveste z ukazom <tt>uname -a</tt>, različico deljenih knjižnic pa z ukazom <tt>ls -l /lib/libc*</tt>. <item> Podrobnosti o vaši strojni opremi, če se to zdi smiselno. </itemize> <p> Če ne pošiljate velikih količin izvirne kode ali uuencodiranih datotek, niste v nevarnosti, da bi bilo vaše sporočilo predolgo, zato se ne bojte vključiti preveč informacij. <p> Uporabljajte razumljivo, podrobno predmetno vrstico (Subject). Ne pišite vanjo stvari kot ,,ne deluje``, ,,Linux``, ,,na pomoč`` ali ,,vprašanje`` -- to že vemo! Prihranite prostor v predmetu za ime programa, del sporočila o napaki, povzetek nenavadnega vedenja ipd. <p> Na začetku vašega sporočila napišite povzetek (en sam odstavek). <p> V sklepu vašega sporočila prosite za odgovor po e-pošti in napišite, da boste poslali v skupino povzetek. To podprite z uporabo polja <tt>Followup-To: poster</tt>. Po nekaj dnevih ali tednu tudi zares objavite povzetek. Ne združite preprosto vseh odgovorov, ki ste jih dobili -- povzemite jih. V predmet vašega sporočila dajte besedo <tt>SUMMARY</tt> (povzetek). Razmislite o objavi povzetka v <tt>lugos-list</tt> ali <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">. <p> Preverite, ali ima vaše sporočilo pravilno zaglavje <tt>References</tt>. To označi vaš članek kot del niti originalnega članka, tako bralcem ni treba brati člankov, ki jih ne zanimajo. <p> V svojem sporočilu lahko tudi poveste, da ste prebrali ta in ta PZV in ustrezen HOWTO -- morda ljudje potem ne bodo preskočili vašega sporočila. <p> Ne pozabite, da ne smete javno objavljati zasebne pošte brez dovoljenja pisca. <sect1>Nekomu bi rad pisal o moji težavi <p> Poskusite poiskati avtorja ali razvijalca programa ali dela programa, ki vam povzroča težave. Če imate podporo pri prodajalcu distribucije Linuxa, jo uporabite. V Sloveniji lahko uporabite tudi poštni seznam <tt>lugos-list</tt> ali pišete na <htmlurl url="mailto:lugos@lugos.si" name="lugos@lugos.si">. <p> Prosim, vključite v e-pošto vse, kar bi sicer vključili v javno prošnjo za pomoč. <p> Nazadnje pa se tudi zavedajte dejstva, da od neplačanega prostovoljca nimate pravice pričakovati odgovora, čeprav je večina skupnosti Linuxa zelo pripravljena pomagati. <sect>Administrativni podatki in zahvale <sect1>Kam pošiljati komentarje<label id="feedback"> <p> Prosim, pošljite komentar tega spisa vzdrževalcu <htmlurl name="Davidu Merrillu" url="mailto:david@lupercalia.net">, komentar prevoda pa prevajalcu <htmlurl name="Romanu Maurerju" url="mailto:roman.maurer@lugos.si">. <p> Prispevke za PZV sprejemam v vseh formatih; vsi prispevki, komentarji in popravki bodo sprejeti s hvaležnostjo. <p> Če se želite sklicevati na vprašanje teh PZV, je zame najbolj uporabno, da se sklicujete z naslovom vprašanja, ne s številko, saj so številke generirane avtomatično in jih ne vidim v izvirni datoteki, ki jo popravljam. <p> Raje imam komentarje v angleščini kakor datoteke za popravek (nastale s programom <tt>diff</tt>) -- kontekstni popravek pač ni moja materinščina. <p> Prosim, pošljite pripombe na slovenski prevod na <<tt> <htmlurl url="mailto:roman.maurer@lugos.si" name="roman.maurer@lugos.si"></tt>>, v kateremkoli formatu, lahko tudi kot datoteke za popravek. <sect1>Formati, v katerih so na voljo ta PZV<label id="formats"> <p> Izvirni angleški dokument je na voljo kot tekstovna datoteka ASCII, kot spletna stran v formatu HTML, postscript, PDF, Plucker in kot sporočilo v Usenetu. <p> Vsi ti formati so narejeni samodejno iz izvirne kode v SGML s pomočjo paketa <em>SGML Tools</em> in opisa dokumenta <em>LinuxDoc DTD</em>. <p> Izvirnik angleških PZV se redno objavlja v skupinah Useneta <htmlurl url="news:news.answers" name="news.answers">, <htmlurl url="news:comp.answers" name="comp.answers">, <htmlurl url="news:comp.os.linux.misc" name="comp.os.linux.misc"> in <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">. Arhivira se na <url url="ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet-by-hierarchy/comp/os/linux/misc/">. <p> Zadnja različica angleškega izvirnika je dostopna s strani Dokumentacijskega projekta za Linux na <url url="http://www.linuxdoc.org/">. <p> Slovenski prevod (torej tole, kar berete) pogostih vprašanj o Linuxu z odgovori je dostopen v tekstovnem in drugih formatih in kot Usenetovo sporočilo na <htmlurl url="news:si.comp.os.unix" name="si.comp.os.unix">. <p> ,,Živa`` različica slovenskih PZV v obliki HTML je dostopna na <url url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Linux-FAQ-sl.html">, različica v formatih TXT, postscript, PDF, DVI, SGML DTD LinuxDoc in HTML pa na <url url="ftp://ftp.lugos.si/doc/HOWTO-sl/">. Morda lahko dobite ta dokument tudi v drugih formatih, pišite prevajalcu za podrobnosti. <sect1>Avtorstvo in zahvale <p> Ta pogosta vprašanja zbira in vzdržuje David Merrill, <htmlurl url="mailto:david@lupercalia.net" name="david@lupercalia.net">, s pomočjo aktivistov Linuxa po vsem svetu. <p> Do januarja 2002 je spis vzdrževal Robert Kiesling. <p> Freddy Contreras, <tt>the_blur_oc@hotmail.com</tt>, je zasnoval logotipe pogostih vprašanj, ki jih vidite na <tt>www.mainmatter.com</tt>, in jih objavil pod GPL. <p> Posebna zahvala velja Mattu Welshu, ki je moderiral skupini <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce"> in <htmlurl url="news:comp.os.linux.answers" name="comp.os.linux.answers">, koordiniral spise HOWTO in jih veliko tudi napisal, Gregu Hankinsu in Timothyju Bynumu, prejšnjemu in sedanjemu vzdrževalcu spisov HOWTO, Larsu Wirzeniusu in Mikki Rauhali, prejšnjemu in sedanjemu moderatorju skupine <htmlurl url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce">, Marc-Michelu Corsiniju, ki je prvi napisal Linux FAQ, in Ianu Jacksonu, prejšnjem vzdrževalcu PZV. Hvala tudi Romanu Maurerju za številne osvežitve in dodatke, posebej glede evropskih spletnih mest, prevodov in raznih splošnosti. <p> Slovenski prevod iz maja 1998 s popravki 6. januarja 1999, 31. julija 1999, 5. januarja 2000, 26. avgusta 2001 in 27. junija 2002 je delo Romana Maurerja <<htmlurl url="mailto:roman.maurer@lugos.si" name="roman.maurer@lugos.si">>. <p> Na koncu hvala še Linusu Torvaldsu in drugim soavtorjem Linuxa, da so nam dali nekaj, o čemer lahko govorimo! <sect1>Opozorilo in pravice razširjanja <p> Dokument je pod licenco <htmlurl name="Dovoljenja za prosto dokumentacijo GNU" url="http://www.lugos.si/linux/fdl-sl.html">. <p> Copyright © 2001 Robert Kiesling. <p> Copyright © 2002 David Merrill. <p> Ta dokument lahko razmnožujete, razširjate in/ali spreminjate pod pogoji Dovoljenja za prosto dokumentacijo GNU (GNU Free Documentation License), različice 1.1 ali katerekoli poznejše različice, ki jo je izdala ustanova Free Software Foundation; brez nespremenljivih razdelkov in brez besedila na naslovnici. Izvod licence je vključen na strani <url url="http://www.gnu.org/licenses/fdl.html">. <p> Vzdrževalec bo z veseljem odgovoril na kakršnakoli vprašanja glede pravic razširjanja. </article>